
Galerija

Bom nadaljeval tam, kjer sem končal svojo prejšnjo sobotno kolumno. S čestitko Slovenskim novicam, ki so včeraj praznovale svoj 35. rojstni dan. Veliko ali malo? Po odgovor ni treba daleč. Danes je svet obeleževal tako imenovani Mečnikov dan, posvečen zdravemu staranju in dolgoživosti. Ilja Iljič Mečnik, Nobelov nagrajenec, je z opazovanjem kavkaških kmetov ter njihovega rednega uživanja mleka postavil temelje dolgoživosti. Rekoč, da staranje ni neizogibna usoda. Ne pričakujem Nobelove nagrade, a upam si trditi, da Slovenske novice v deželici pod Alpami pišejo vzorec in zgodbo medijske dolgoživosti.
Tudi trdoživosti. Lahko da tu in tam po vzoru kavkaških kmetov zaužijemo kako skodelico mleka, a recept dolgoživosti Novic brez izrazitih znakov staranja je v njihovi enkratnosti, svojeglavosti in trmi. Kljub poplavi vsemogočih medijev, vse bolj elektronskih in vse manj tiskanih, se ljudje še vedno predvsem in najbolj pogovarjamo. Hvala bogu! In ljudje najbolj razpravljajo – kje drugje kot v znameniti slovenski gostilni. Kolikor jih pač še obstaja. Že Josip Jurčič, tudi časnikar, je to dobro vedel. Pa nič hudega, če je ta gostilna včasih samo beznica. Pomembno je, da ljudje takrat, ko si privežejo dušo, odvežejo jezik. Novičarji to vedo in so zraven. Tako je nastalo na deset tisoče zgodb. Napisanih, kot znajo in zmorejo edinole v Slovenskih novicah. Napisanih iz ljudi za ljudi.
Slovenske novice v deželici pod Alpami pišejo vzorec in zgodbo medijske trdoživosti.
Novicam nikoli ni bilo postlano s perjem. Vem iz prve roke. Bilo je leta 1998, ko so Novice s prodano naklado prehitele Delo in postale najbolj bran slovenski časopis. To so še danes. Ker je to časopis, začinjen z ravno prav ščepci spoštovanja, ljubezni, pravičnosti, resnicoljubja, tudi dobrosrčnosti. Ne nazadnje ste bralci in bralke za vse pomoči potrebne Slovenke in Slovence v naš humanitarni Sklad Ivana Krambergerja natrosili že vsaj za milijon centov in evrov. Dali so jih tudi tisti, ki večkrat štejejo cente kot evre. Ker nam zaupajo in nam verjamejo. Nemara smo prav zato mnogim trn v peti. Celo državi. Ki nam je v času znamenitega koronavirusa zaprla pot do bralcev, rekoč, da so časopisi prenositelji okužbe. Pa smo zmagali. Niso nas zrušile niti v nebo leteče cene raznosa, papirja, tiska, energentov. Ker tega bremena nismo prelagali na vas.
Kot je bila nekdaj, je cena izvoda Slovenskih novic še danes primerljiva s ceno skodelice kave. Katere srkanje je obred, popoln le z listanjem vam najljubšega časopisa. Naj tako ostane vsaj še desetletje! Staranje ni neizogibna usoda.