Komentar Bojana Budje: Metuzalemke

Zavedanje lastne umrljivosti buri človekovo domišljijo že od pradavnine, smrt ima malodane osrednjo vlogo tudi v umetnosti in religijah. Vsaka kultura ima pač svoje obsmrtne običaje, ti pa segajo vsaj 70.000 let v preteklost. Veliko ali malo? Arheologi odgovarjajo, da se je to dogajalo že v srednjem paleolitiku. Vse od takrat je edino skupno zavedanje umrljivosti to, da se ob smrti duša loči od telesa. Nakar vsak po svoje. Eni prisegajo na reinkarnacijo, ko se duša naseli v novo telo, drugi verjamejo, da se združi z bogom, tretji, da po smrti duša in telo prenehata obstajati. So seveda še četrti, peti, šesti, a ker sam doslej še nisem srečal nikogar, ki bi se vrnil iz onostranstva, je smrt tudi zame dokončen konec. In pika. Nesmrtnosti ni, nič na tem svetu ni nesmrtnega. Celo čas bo imel svoj konec, tako kot je imel tudi svoj začetek.

Čemu ti stavki? Nacionalni inštitut za javno zdravje je te dni objavil podatke o umrljivosti v Sloveniji za leto 2024. Malo pozno, a vendar. V onostranstvo se je tega leta preselilo 21.506 oseb, od tega 10.733 žensk in 10.773 moških; dokaj pravično torej. Umrljivost je bila za desetinko promile manjša od tiste leta 2023, povprečna starost umrlih pa 82,7 leta. Ob tem smo izvedeli še, da je pričakovano trajanje življenja žensk 84,8 leta, moških pa vsega 79,5 leta. Krepko nas prekašajo tudi po številu onih, ki dočakajo sto in več let. Takih žensk je bilo kar 146, med njimi ena s starostjo 111,7 leta, moških pa borih 27. Najstarejši med njimi je odšel mesec dni prej, predno bi upihnil 103 svečke. Nekdo nas torej kaznuje. Ne vem pa zakaj. Kot ne vem, na kateri stopnji razvoja se je človek sploh prvikrat zavedel svoje minljivosti. Vem pa, da je odtlej edino živo bitje pod soncem, ki razmišlja o koncu svojega življenja. Lahko, da je to prekletstvo, kazen, ki smo jo vzeli nase ob izgonu iz raja. Smrt je del našega življenja. Nanjo se pripravljamo, ker ji ne moremo ubežati. Ne revni ne bogati. Vsaj v tem smo enaki.

Človeštvo je ena dolga veriga. Naprej in nazaj. Nazaj segamo v roke staršev, dedkov, babic, nemara še pradedkov, prababic. Dlje ne gre, ne sežemo. Ker nam življenje ne da. Vsako sekundo umre nekaj deset ljudi. Na planetu Zemlja. Koliko drugod po vesolju navkljub Einsteinovi teoriji, ki je dala prostoru čas in času prostor, ostaja nedoumljivo. Lahko le upamo, da bomo živeli čim dlje. Vsaj do statistično pričakovane starosti. A pozor: moški si jo lahko podaljšamo s spremembo spola.