Komentar Bojana Budje: Piki Jakob

Nekako okoli mednarodnega dne (ne)pismenosti nas je Organizacija za ekonomsko sodelovanje in razvoj osrečila z rezultati raziskave, PISA imenovane, ki dajejo misliti. Slovenska mladež namreč na področjih bralne in matematične pismenosti vse bolj tone, vsaj delno na površju smo zgolj na področju naravoslovja. Zlasti boleča je klofuta slovenski bralni nepismenosti, kjer smo daleč za svetovnim poprečjem, najdlje kot v katerem koli ocenjevanju doslej. Le v ilustracijo: na področju matematike in naravoslovja so na vrhu štiri kitajske province in metropole, bralna pismenost pa je najvišja v Singapurju. Azija nas prehiteva po levi in desni pa še kje vmes.

Minister za izobraževanje Borut Rončevič je že reagiral, napovedal je celovito reformo šolskega sistema. Tudi, da bo odpravil devetletko in vrnil sodobno osemletno osnovno šolo. Nekako po načelu 'Manj je več'. Nisem prepričan, če se bo izšlo. Sam namreč nad rezultati PISE nisem presenečen. Zlasti, ko gledam tiste in one, ki bi mladeži morali biti za vzor. Ne da niso pismeni, so totalno nepismeni. Vzemimo naše politike, posebej poslance, ljudi iz ljudstva za ljudstvo. Naj za pokušino napišejo vsaj svoj življenjepis, denimo v dvajsetih vrsticah. Videlo bi se vse. In še več. Ne le slovnica in pismenost. Bilo bi katastrofalno. Pa njihov besednjak in ravnanje. Na misel mi pride osebek iz parlamentarnih hodnikov, ki sliši na ime Kokot. Kokot je sicer tudi okusna morska riba, nekateri ji pravijo morski krulec. Ne brez razloga. To ime pogosto upraviči s proizvajanjem velikega hrupa in rohnenjem. Podobno kot parlamentarni Kokot, ki menda ne loči divana od fotelja. Nemara tudi zato ne razumem domala nič od tistega, kar se trudi povedati. Nakar celo vidim izraze in gestikulacijo samovšečnega navdušenja nad izustenim. V stilu neke bjonde, ki je imela doma akvarij, ribice pa vsakodnevno jemala iz vode. Na škatlici z ribjo hrano je namreč pisalo: Hraniti na suhem. Ali pa predstavnik ljudstva, ki je našemu narodu umoval o stanju v naši državi. Zanosno in slikovito je zlogoval, kako smo se znašli povsem na robu prepada, in nam svetoval, naj bomo vendar pogumni in zaboga naredimo korak, dva naprej. Naj ga naredi sam, nemara bo podoba naše pismenosti za kanček boljša.

Toliko o vzorih, ki nas vlečejo v prepad. Dobesedno. Sedaj bomo mladim menda vzeli še eno leto šole. Dali pa smo jim ustavo. In to onim, katerih bralni um seže do Pikija Jakoba in Muce Copatarice.