Komentar Doman Mala: Kruh naš vsakdanji

V nedeljo je zmanjkalo kruha, kar pri naši hiši ni nič novega. To je bilo pred nekaj tedni, ko si vseh zaščitnih ukrepov še nisem prav dobro predstavljal. Kakšna trgovina bo vsaj par ur odprta, sem si mislil, šiptar, se opravičujem za ljudski izraz, pa 24. Seveda je bilo vse zaprto. V takšnih kriznih trenutkih je edina misel – pumpa.

Medtem ko sem krožil po črpalki in zaman iskal toast, je mladenič pograbil v celofan zavit ržen hlebec, ki je sameval v škatli ob kavomatu. Šit. Stečem v avto, saj imamo vendar na drugi strani mesta še en bencinski servis! Ampak oni frajer, ki mi je pred nosom pobral zadnji hlebec, se je peljal pred mano točno tja. Videl sem, da jih je v avtu več, očitno so si v lepem sončnem dnevu zamislili piknik. A toasta ni bilo, kruha tudi ne. Šofer se je razočarano obrnil, črpalkar, s katerim se zaradi pogostega tankanja v njegovem hramu pač dobro poznava, pa mi je rekel, imam veliko žemljo za malico, a je včerajšnja, če ti ni pod častjo.
Pod častjo, da delavcu, že tako trpečemu pod zaščitno masko, poberem edini grižljaj v osmih urah? Nisem dolgo razmišljal, hvala ti, sem pograbil papirnato vrečko. Vsaj otroka bom nahranil.

Nauk zgodbe je človeška solidarnost. In da sem doma jadrno jel brskati za kvasom. Našel sem vrečko suhega, pripravil kvasec, zamesil hlebec. Ni se dvignil. Kruh je bil, če hočem biti nežen, zelo kompakten. Ako bi ga komu vrgel v glavo, bi ga ubil. Kje sem zamočil, sem se spraševal in še enkrat preletel vrečko s kvasom. Jasno, uporabnost mu je potekla leta 2018!

Zdaj kupujem svež kvas in vsake tri dni zamesim kruh. Tak mojster sem že, da se malo preseravam: od navadnega belega sem prešel na koruznega, jutri bom spekel ajdovega. Hlebci niso več zbiti, samo oblika me še zafrkava. Za veliko noč bom pa napravil šunko v testu. Našel sem nov hobi.