Komentar Dušana Malovrha: Čakajoč na krofe

V pustnem času se poleg podnebnih sprememb dogajajo tudi številni kulinarični premiki. Čeprav nam krofi, flancati, miške, štraube in druge dobrote pašejo tudi drugekrati, so jako fine zlasti zdaj – za pusta hrusta. Pust mora biti mastnih ust, mar ne. Najbrž si v karnevalskem razpoloženju celo dietetiki in nutricionisti nadenejo maske in tako skriti brez občutka krivde zmažejo krof ali dva …

Kot lokalpatriot moram seveda pohvaliti trojanske, zelo rad imam strunjanske, ampak do naše Obale zna biti zelo daleč, zato se »na kavico v Piran« že leta ne vozim več. Tako da sem tudi letos v navalu pustne lakote obiskal samo lokalno slaščičarno. Dobre krofe delajo, čeprav to v južnih krajih, od koder prihajajo, ni ravno tradicionalna sladica. Oni bolj prisegajo na baklave. Ampak tudi zlati venčki jim lepo ratajo.

Sicer pa je slaščičarjem in slaščičarkam očitno postalo dolgčas. In namesto navadnih krofov z marmelado, ali čokolado, ali vaniljevo kremo izumljajo vse mogoče različice. Tudi tako imenovane inovativne, nafilane s špehom, ocvirki in pršutom pa paradajzom. Super, najbrž so res okusni, ampak pravi krofi so sladki, pa pika. So sladica, in ne slanica. Kot štrudelj iz bučk, ki mi ga pogosto ponudijo. Sladkega. Mislim, to ne gre, ker bučke niso sladke; če je bučkin zavitek skoraj enak kot jabolčni, zakaj bi se trudili z njim. Samo zato, da jih porabimo, bučke?

Mi smo za klasiko! Na dobro klasiko z marelično marmelado se splača malce počakati. No, dveh ur, kolikor časa menda stojijo na Vrhniki za grižljaj letošnjega naj krofa, ne bi žrtvoval. Nekaj minut pa že potrpim za slastne ocvrteže. Ob kavici obrnem par telefonov, in že so nared, račun pa tudi – prenizek. Ko sem na to opozoril slaščičarja, ki me je prvič videl, saj nisem (redna) stranka, se mi je nasmehnil: Hiša časti!

Zanimivo, kako nekateri gostinci neznance ali nestalne stranke obravnavajo kot nujno zlo, ki kot da ga ne bodo nikoli več postregli. Tisti, ki res vedo, kako se stvari streže, pa se zavedajo tudi tega, da je vsaka redna stranka enkrat prišla prvič. In ostala. Morda tudi zaradi prijaznega nasmeha in brezplačne kavice.