Komentar Dušana Malovrha: Kdo neki tam poje

»Vsaka nedelja med 12. in 18. uro. Za znoreti!« Na družbenih omrežjih se vrstijo zapisi nestrpnosti. Zgornji je o trobentaču, zaradi katerega si menda pulijo lase stanovalci ljubljanskega naselja, sredi katerega trobilec vadi pri odprtem oknu. Kdor je slišal posnetek, lahko razume sosede, ki ne razumejo maestra. Za take zagate obstaja več rešitev: na prvem mestu in najbolj preprosta je zapiranje oken, pa izolacija prostora, pa vadba v času, ko je tudi več drugih šumov ...

Prijateljica in prijatelj sta ljubiteljska pianista v zrelih letih. Živita v starejšem bloku z ne najtanjšimi stenami, vendar iz uvidevnosti in v izogib sporom igrata na električni pianino. Priključita slušalke in tako vadita in uživata, ne da bi motila druge. Tak način vadbe morda res ne pride v poštev za male mozarte, ki jih morajo mamice poslušati, če in kako fušajo.

Sorodniku so ne ravno najboljši sosedi ob vikendih iz zvočnikov spuščali južnjaški cigumigu. Z druge strani mu je zvonilo še iz cerkve, ampak tega se je z leti nekako navadil. Ker torej cigumigu ni in ni jenjal, je tudi sam odprl okno, obrnil zvočnika ven in na glas navil svojo muziko. Metal ji rečejo. Na drugi strani je v trenutku vse potihnilo. Sporočilo sprejeto, strategija milo za žajfo se je obnesla. Zob za zob, uho za uho.

Pred davnimi časi sem – končno sam doma – prvič organiziral žurko za prijatelje in sodijake. Sodivjake. Bili smo premladi, da bi pomislili na sosede in se vprašali, kaj naša (glasna) glasba pomeni njim. No, to sem izvedel, ko so mi starši zjutraj ob vrnitvi z njihove zabave pod nos pomolili dlani, polne kamenčkov in kamnov, ki so jih v mojo rockersko utrdbo zmetali zživcirani sosedje, morda tudi mimoidoči, pa zavistneži, ki niso bili povabljeni.

Če drug za drugega nimamo posluha, se nekateri celo odselijo, kot je storila družina z nadobudnim glasbenikom, nad čigar umetniškimi ambicijami bližnja okolica ni bila niti najmanj navdušena.

Ali pa na koncu pride policija. Kot zadnjič na Štajerskem. In brez pardona oglobi 80-letno pianistko in utiša devetletni mladi up. Toda za tango sta potrebna dva ali kot je nekoč pel kantavtor Marko Brecelj: Tamo gdje je zlato, neko vidi samo blato (Kjer je zlato, nekateri vidijo le blato).