Komentar Dušana Malovrha: Pismo!

Nekateri še vedno radi pošiljamo pozdrave in voščimo vse najboljše z navadno pošto, na papirju. Lepa navada, ampak slaba ideja, čedalje slabša. Kmalu bo res samo še ideja, brez možnosti izvedbe.

Poleti je sin s počitnic na kvarnerski obali poslal razglednico dedku v Slovenijo. Na podlagi izkušenj zadnjih nekaj let, ko naši domači pozdravov z jadranskih otokov niso dobili prej kot v mesecu dni (in smo se do dostave že parkrat srečali), je kartico oddal že drugi ali tretji dan na morju. Kljub temu smo bili doma in na obisku pri naslovniku prej kot razglednica z lepimi pozdravi. Cirka 150 kilometrov je potovala tri tedne. Frdamana pošta hrvaška, smo jezno pihali. Res, kako lahko tako dolgo potuje od Klenovice do Zagorja ob Savi?! Ali je šla morda v glavno hrvaško mesto Zagreb, od tam v glavno mesto Evropske unije Bruselj v Belgiji in od tam v glavno mesto Slovenije? In potem na cilj v Zasavju. Ali je potovala s kolesom, mopedom, vlakom, kamionom, dronom ali golobom? Ali z vsemi temi prometnimi sredstvi? Kakor koli: peš bi jo prej prinesel!

FOTO: Arhiv

No, pred dnevi je pa dedek pisal vnuku. Iz osrednje Slovenije v osrednjo Slovenijo, razdalja dobrih 50 kilometrov. Po družinski tradiciji mu je zaželel vse najboljše za rojstni dan na papirnati voščilnici. Z (navadno) pošto mu jo je poslal tri dni pred praznovanjem. Da bi jo vnuk zagotovo dobil pravočasno. Nekoč, v starih dobrih časih, smo navadno pošiljko brez strahu oddali danes za jutri. Zdaj, v super bliskovitih digitalnih časih, pa je kuverta z dobrimi željami romala štiri dni. In seveda zamudila rojstni dan za en dan.

In po vsem tem pade poštarjem na pamet, da bi bili ob vseh pismih in paketih, s katerimi so menda zasuti in jih ne zmorejo sproti odmetavati, vključeni še v verigo storitev dolgotrajne oskrbe, če sem prav razumel. Bi torej strankam prinesli paket, zraven pa še kuhali kavice in menjali plenice? Super, toda ali lahko, prosim, najprej normalno dostavite eno samo samcato pismo?! Saj včasih kakšnemu našemu poštarju vseeno znese, da v enem šihtu vse raznese – jaz osebno bi tako marljivega delavca nagradil, ne pa mu primazal opomin, ki ga je ondan menda fasal preveč zagnani pismonoša.

In zakaj klicaj v naslovu? Zato, ker je lahko pismo tudi kletvica. Pismo!