Komentar Gordane Stojiljković: Absurd

Ideja, da bi državne funkcionarje testirali na prepovedane droge, ni nova, najprej je zrasla na zelniku SDS, nazadnje leta 2022. Tokrat jo je v obliki predloga zakona vložila stranka Resni.ca. Testiranje naj bi se izvajalo štirikrat letno, po naključnem računalniškem žrebu, v vsakem krogu pa bi preverili deset odstotkov vseh funkcionarjev. Namen? Krepitev integritete, zaupanja in odgovornega opravljanja javnih funkcij. Zveni skoraj ganljivo.

Predlagatelji so iz nabora prepovedanih drog mimogrede izvzeli »substance, ki se uporabljajo kot zdravila, in konopljo«. Ker očitno tudi pri morali obstajajo izjeme. Naj bo jasno: tudi sama si ne želim, da bi o življenjih državljanov odločali zadetki. A še manj si želim, da državo vodijo ljudje brez moralnega kompasa, s kazenskimi kartotekami, zlorabami položaja, korupcijskimi aferami ali očitnimi psihičnimi težavami, ki jih uspešno skrivajo za belimi srajcami in krojenimi suknjiči. Vprašanje zato ni samo, ali imajo državljani pravico vedeti, ali je poslanec pod vplivom drog. Po moje jo imajo. Prav tako je jasno, da obvezno testiranje pomeni poseg v telesno integriteto in zasebnost. Testiranje brez privolitve je poseg v osebne pravice, ne glede na to, kako všečno ga kdo zapakira v besede o odgovornosti in transparentnosti.

A po drugi strani – poslanci niso navadni državljani. Ne odločajo le o sebi. Sprejemajo zakone, upravljajo milijarde javnega denarja in krojijo življenja vseh nas. Če od pilotov, policistov in voznikov zahtevamo psihofizično sposobnost, zakaj bi bili standardi za politično elito nižji? Ker imajo mandat ljudstva? Ravno zato bi morali biti višji. Tako bi politični odločevalci testirali prisotnost drog, ne bi pa testirali integritete. Lovili bi sledi substanc v urinu, medtem ko po hodnikih oblasti že leta brez posledic hodijo ljudje, obremenjeni s kazenskimi postopki, klientelizmom, korupcijskimi sumi.

Politična elita bi se morala zavzemati za zakon, po katerem nihče, ki opravlja funkcijo v imenu državljanov, ne bi smel biti pravnomočno obsojen za naklepno kaznivo dejanje. Pika. Ker če država od navadnega uradnika zahteva nekaznovanost, je absurdno, da so kriteriji nižji ravno za ljudi, ki pišejo zakone in vodijo državo.