Komentar Gordane Stojiljković: Sistem je gluh

Predolgo se vleče. 12 let je minilo, odkar je družina Cigler vložila tožbo zoper bolnišnico, saj je prepričana, da je njihov družinski član umrl zaradi zdravniške napake. Čeprav je vsaj polovica družine vpeta v zdravstveni sistem – zdaj pokojni oče je bil direktor koroškega zavoda za zdravstveno zavarovanje, mama je bila čeljustna kirurginja, družinskemu članu niso mogli pomagati. V vseh teh letih je družina, ki sicer ni slabo situirana, finančno prišla do roba, saj so zaradi sodnih stroškov – samo za prevode listin so plačali skoraj 30 tisoč evrov – in plačila tujega izvedenca medicinske stroke, ki ga v pravdi seveda vnaprej plača tisti, ki ga predlaga, doživeli celo izvršbo.

Kot pravi brat pokojnega, »delamo samo še za to, da plačujemo sodne stroške«. Dejstvo namreč je, da imajo na drugi strani bolnišnico, ki je stroški ne skrbijo, zato vlaga vedno nove vloge. Kot pojasnjuje brat, so tožbo vložili predvsem zato, da bi bratovima otrokoma omogočili šolanje in boljše življenje. A eden od njiju je že doštudiral in že dela, drugi končuje osnovno šolo. Edini, ki bi lahko presekal ta gordijski vozel, pa je seveda sodnik, ki vodi postopek. In ta bi lahko rekel, okej, dovolj je, imam dovolj dokazov, da lahko presodim.

»Še posebno težko je zdaj v tem decembrskem času, ko se družina zbere. Nenehno spominjanje in podoživljanje družinske člane spravlja v hudo stisko. Zaslužimo si mir,« opozarja brat. Bolj kot za denar gre v bistvu za to, da družinski člani zaradi dolgotrajnega sodnega postopka tragičnega dogodka ne morejo pretvoriti v »spomin na sina, brata, očeta«, ne zmorejo zapreti tega težkega poglavja v življenju, temveč ob vsakem dopisu sodišča vedno znova podoživljajo bolečino, jezo, razočaranje, predvsem pa žalost ob izgubi človeka, ki je dejansko zbolel zaradi sicer ozdravljive legionele. A čeprav pristojni pojasnjujejo, da si morajo sodišče, stranke in drugi udeleženci prizadevati, da se postopek opravi brez zavlačevanja in s čim manjšimi stroški, je resnica daleč od tega. Resnica je, da sistem pač omogoča, da se lahko stranke v postopku izčrpa ne le finančno, temveč predvsem psihično. Sistem na drugi strani ostaja gluh.