Komentar Gordane Stojiljković: Šola

V začetku aprila so brez mamice samohranilke, ki je, kot poudarja njena mama, umrla sumljive smrti, čeprav so policisti v nekaj urah brez preiskave zadevo zaključili kot samomor, ostali trije mladoletni otroci, med njimi dva šoloobvezna. Vse od takrat sta starejša dva v začasnem skrbstvu pri babici, najmlajši je pri očetu.

Babica sicer skrbi še za dva svoja otroka, eden je srednješolec, drugi študent, in je še vedno v delovnem razmerju. V dveh mesecih, odkar ji je umrla hči, ji niti še ni uspelo žalovati zanjo, »ker mi tako policija kot pristojni CSD ne dasta dihati, zdaj pa mi pritisk dviguje tudi šola«. Kmalu po tragičnem dogodku se je z ravnateljico šole, ki jo obiskujeta otroka, dogovorila, da bosta v tako drastičnih okoliščinah, ko sta ostala brez mame, lahko letošnje šolsko leto dokončala na daljavo. Šola je namreč od kraja bivanja babice oddaljena približno 70 kilometrov, kar pomeni 140 kilometrov vožnje na dan, česar zaradi službenih obveznosti in tudi psihičnega in fizičnega napora, ki jo pot terja, ni zmožna.

»Pa vseeno ju vozim približno enkrat na teden oziroma vsakič, ko je treba pisati test ali pridobiti kakšno ceno,« pripoveduje babica. Potem pa pride obvestilo, da sta otroka dolžna obiskovati šolo, tako rekoč nekaj tednov pred koncem šolskega leta. V dveh mesecih se z otrokoma, starima 12 in 9 let, skozi solze pripoveduje babica, nihče ni pogovoril, nihče ni vprašal, kako sta, kako se soočata s tako velikansko izgubo.

»Trenutno gresta skozi eno najhujših življenjskih izkušenj, ki lahko prizadene otroka. Kako lahko na CSD, šoli ali kjer koli sploh pričakujejo, da bosta otroka prisotna, ne le fizično, temveč tudi z mislimi pri pouku, če pa ju spremlja predvsem žalost, če se sprašujeta, zakaj njune mamice ni več?« se sprašuje babica. Kaj pomenita dva meseca šole za nekoga, ki je izgubil tla pod nogami, ko otrok ne ve, kje bo jutri živel, ko ne ve, ali bo živel skupaj s sorojencem? Ko se boji, da ga bodo dodelili očetu, ki ga v bistvu sploh ne pozna? Sprašujem se, ali res ne zmoremo toliko empatije, da bi storili tisto, kar je dobro za otroka? Pa čeprav v nasprotju s papirnatimi navodili oziroma neživljenjskimi zakoni.