Komentar Gordane Stojiljković: Žalosti ni treba rešiti

Ni ga človeka, ki se v življenju ni srečal z izgubo, pa naj bo to smrt bližnjega, ločitev, partnerski razhod, odhod otrok iz družinskega gnezda. A tako kot je ni šole, ki bi nas naučila, kako biti dober starš, tako tudi ni predpisanega načina, kako izgubo preboleti oziroma odžalovati. Žalovanje namreč ni linearno, ni rešljivo, predvsem pa ne potrebuje popravljanja od zunaj. Kajti vsakdo žaluje na svoj način, tako dolgo, kot čuti. Denimo, koliko časa za umrlim nosi črnino, koliko zgodb umrlega si nekdo vtisne na telo, kdaj si dopusti, da se njegova usta raztegnejo v nasmeh, ne da bi ob tem občutil krivdo. Predvsem pa se moramo vsi zavedati, da stereotipi, ki jih sicer izražamo v dobri veri, povzročajo še globlje rane. Poglejmo nekaj najbolj tipičnih.

»Čas zaceli vse rane.« Ne, jih ne. Čas ne zaceli ran, temveč se človek nauči živeti z izgubo, stavek pa deluje kot pritisk na žalujočega v smislu, zdaj pa bi že moral biti bolje. Žalovanje enostavno nima roka trajanja.

»Moraš biti močen.« S tem stavkom žalujočega spodbujamo, da kontrolira svoja čustva; dopovedujemo mu, da je jok znak šibkosti, kar je izredno problematično, saj so čustva pomemben del procesa žalovanja.

»Vse je za nekaj dobro«. Iskanje smisla ali lekcije, ko ti recimo umre otrok, je absolutno neprimerno in gre za toksično pozitivnost.

»Vem, kako ti je, tudi meni je ...« Čeprav zveni dobronamerno, pa s tem stavkom žalujočemu odvzamemo edinstvenost posamezne izkušnje. Prav vsako žalovanje namreč poteka drugače. Ljudje velikokrat tudi ne vedo, kaj bi žalujočemu rekli, zato velikokrat ne rečejo nič. A izogibanje tej težki temi ali tišina deluje kot ignoriranje oziroma minimiziranje bolečine. Je pa res, da je velikokrat že sama prisotnost pomembnejša od pravih besed. Neprimeren je tudi nasvet v »zaključi to poglavje in pojdi naprej«. Ideja, da mora človek zaključiti žalovanje, je povsem zgrešena, saj se odnos do umrlega v svojem bistvu ne spremeni, temveč le preoblikuje. Zato bi morala okolica, namesto popravljanja, razlaganja ali pospeševanja žalovanja dopuščati čustva, poslušati brez sodbe, vzdržati nelagodje, in sprejeti, da žalosti ni treba rešiti.