Komentar Gordane Stojiljković: Žrtve niso prioriteta

V eni povedi: dokazano je kriv, a ker je mlad in priden, ga ne bomo kaznovali. In žrtev? Koga briga. Neverjetna zgodba prihaja z območja Štajerske, kjer je sodišče sledilo tožilki, ki je po kazenskem postopku, v katerem so zdaj polnoletnemu fantu sodili zaradi spolne zlorabe, ki jo je izvajal nad svojo sestrično od njenega šestega do desetega leta, in postopek ustavilo. Še več, v svet spolnosti je uvedel tudi svojega mlajšega brata. Podrobnosti izpovedi žrtve so grozljive, deklica ima zaradi tega hude travme, s tem, kar se ji dogaja, je seznanila tudi bratrančevo mamo, a ji je zagrozila, da mora biti tiho.

Zloraba se je nehala, ko sta se družini skregali in se je deklica zaupala mami. Stekel je postopek, izvedenci so podprli navedbe žrtve, tožilstvo je prepričano, da so mu dejanja dokazana. Kljub temu je sodišče postopek ustavilo. Zakaj? Ker je edina možnost, ki jo zakonodaja ponuja, da bi kaznovali storilca, ki je bil v času kaznivega dejanja mlajši mladoletnik, torej star 14, 15 let, namestitev v zavod. To pa za storilca, ki živi v urejeni družini – karkoli že to pomeni – in je dober učenec, ne bi imelo smisla. Prosim???

Živimo v res čudni državi, ko se pri kaznivih dejanjih mladoletnikov ustvarja vtis, da posledic v praksi zanje ni. Živimo v državi, kjer javnost vse glasneje opozarja na nevarnosti spregledanega nasilja med mladimi. Ko država ob dokazanih hudih kaznivih dejanjih mladoletnega storilca ne izreče nobene sankcije in ravnanje pusti brez posledic. S tem ne ščiti otrok – temveč jih izpostavlja. Takšna odločitev ni nevtralna. Je sporočilo. In to sporočilo je izjemno nevarno. Meje so zabrisane. Odgovornost je relativna. Žrtev ostane sama, storilec pa zaščiten. To pomeni, da žrtve niso prioriteta te družbe.

Če se v družbi utrdi prepričanje, da mladoletnost praktično pomeni imuniteto, potem ne govorimo več o posameznem primeru, temveč o sistemski nevarnosti. O nevarnosti, da se mladoletnike začne uporabljati kot priročno orodje za izvrševanje kaznivih dejanj – z zavestjo, da sankcij ne bo. To ni pretiravanje. Država, ki ne zna jasno in odločno reagirati, ko so ogroženi otroci, izgublja moralni in pravni kompas.