Komentar Jerneja Suhadolnika: Bojkot v New Yorku

Španija je osvojila svetovno prvenstvo v nogometu, Donald Trump pa je Rodriju izročil pokal, kakor da je bil tudi sam del španske akcije za zmagoviti gol. In vnovič bo šla v zgodovino fotografija prvakov z ameriškim predsednikom v moštvu – kot na lanski generalki v primeru Chelseaja.

Vrhunec v New Yorku je pripadel boljšemu. Španija je igrala, Argentina čakala. Španija je iskala gol, Argentina premor, prekinitev, stik, zavlačevanje in svojih pet minut, ki jih na srečo nogometa ni dočakala, sodnik Slavko Vinčić pa Argentincem ni dovolil pobalinske razgradnje finala.

Toda letošnji mundial se ni končal le na igrišču. V častni loži je manjkala ena najpomembnejših oseb svetovnega nogometa. Predsednik Uefe Aleksander Čeferin ni želel sedeti v družbi Donalda Trumpa in Giannija Infantina, ker je primer Balogun postal simbol nečesa večjega od enega rdečega kartona. Ko predsednik ZDA pokliče predsednika Fife, nato pa ameriški reprezentant lahko igra tekmo, ki je po pravilih ne bi smel, ne govorimo več o nogometu. Govorimo o meji, na kateri šport postane podaljšek politike, marketinga in gostiteljskega interesa.

Čeferinov bojkot je močnejše sporočilo od marsikatere izjave. Uefa in Fifa morata vsaj za zdaj sodelovati, toda to ne pomeni, da mora Evropa molčati, ko mundial zdrsne v smer, ki jo najbolje opiše ameriški stavek: predstava se mora nadaljevati. In res se je nadaljevala. Z glasbenimi vložki, premori za osvežitev, dinamičnimi cenami vstopnic, prodajo trave s finalnega igrišča in plačljivim ogledom novinarske konference.

Dobili smo novo igro: mundial je postal liga NBA. Devetdeset minut ni bilo več devetdeset minut, ampak štiri poglavja s prekinitvami, primernimi za oglase. Premori za osvežitev so imeli na papirju zdravstveni namen, v resnici pa so spremenili ritem tekem.

Navijači so to čutili. Žvižgali so med premori, žvižgali so tudi Trumpu in Infantinu ob prihodu na stadion. Ne zato, ker ne bi razumeli spektakla, ampak ker še vedno vedo, kaj je nogomet. Nogomet ni novinarska konferenca za 80 dolarjev, ni akrilna škatlica s travo za tri tisočake in ni vstopnica, ki jo zmore le še višji razred. Nogometno vzdušje so vedno ustvarjali ljudje, ki niso sedeli v ložah.