Komentar Jerneja Suhadolnika: Vinčićev grand slam

Slavko Vinčić je naredil nekaj, česar v nogometu skoraj nihče ne zna. Odšel je pravočasno. Ne po škandalu, ne po sramoti, ne po tem, ko bi ga z igrišča pospremili žvižgi, VAR in pol sveta na družbenih omrežjih, temveč po finalu svetovnega prvenstva. Višje bi šlo le v primeru, če bi Fifa uvedla še finale finala, s tremi premori za osvežitev, Tomom Cruisom med podaljškom in vstopnico za ogled sodniškega žvižga po 80 dolarjev.

Mariborčan je pred tednom dni kot prvi Slovenec sodil v finalu svetovnega prvenstva med Španijo in Argentino. S tem je končal pot, ki se ni začela v bleščavi MetLife stadiona, ampak na domačih igriščih, kjer sodnik hitro spozna tri resnice: da imajo vsi na tribuni popoln vid, da nihče nikoli ne naredi prekrška in da je mogoče na tekmah nižjih ali mladinskih lig dobiti tudi kakšno okrog ušes. Od tam je šel do Seville, Wembleyja in New Yorka. Finale evropske lige, finale lige prvakov, finale svetovnega prvenstva, največji ugled. To ni kariera, to je sodniški grand slam!

Vinčić je potrdil status enega največjih delivcev pravice v zgodovini. V normalni državi bi to pomenilo nacionalni ponos. Pri nas bo kdo pripomnil, da je tudi njegov sosed nekoč dobro sodil v medobčinski ligi, samo priložnosti ni dobil. Na mundialu je bil izbran tudi za najboljšega sodnika prvenstva, dobil je italijansko nagrado Giulio Campanati, v finalu pa naredil, kar je bilo treba: ni ukradel tekme. Argentincem ni dovolil pobalinske razgradnje finala, Špancem ni podaril naslova, sebi pa ni zgradil spomenika sredi igrišča. Bil je miren, dosleden, avtoritativen. Kar je danes skoraj subverzivno, saj živimo v času, ko bi vsak rad bil glavna zvezda predstave.

Ob njem ne smemo pozabiti Tomaža Klančnika in Andraža Kovačiča. Stranska sodnika sta v tej zgodbi kot dobri basisti v velikem bendu: javnost pozna pevca, brez njiju pa skladba razpade.

Vinčićev odhod je zato več kot konec kariere. Nogometaši se vračajo, dokler jih ne izda telo. Trenerji se vračajo, dokler jih ne izda slačilnica. Funkcionarji se ne poslovijo nikoli, razen če jih odnese FBI, sodišče ali biološki koledar. Sodnik Slavko Vinčić pa je razumel, da je vrh lep prav zato, ker na njem ne smeš kampirati.