Komentar Lare Pukovič: Lažna dobrodelnost

Ninna Kozorog je aktualna Slovenka leta in prostovoljka leta 2019, ustanoviteljica društva Humanitarček. Ta je lani pritegnil ogromno pozornosti javnosti zaradi projekta Vida, ki opozarja na zgodbe pozabljenih, na rob družbe odrinjenih starostnikov – številni so vse življenje trpeli hudo revščino in zlorabe.

Objave teh zgodb so dosegle in ganile veliko ljudi, povečalo se je število sledilcev Humanitarčka, vse več jih je bilo pripravljenih pomagati, se zavzeti za starostnike v svoji okolici, sodelovati v Humanitarčkovi platformi Dobrodelko, prek katere je mogoče prispevati različne dobrine, ki jih starejši, obravnavani v projektu, tisti hip potrebujejo. Lahko bi torej rekli, da je Humanitarček, ravno tako kot malo pred njim zgodba malega Krisa, združil Slovence, ki na mnogo drugih področjih silijo v različne smeri, in pokazal njihovo nesebično plat. To je do neke mere sicer res, toda dobrodelne akcije ne pokažejo vedno le tega – ampak, na žalost, tudi človeški napuh in željo po potrjevanju okolice.

Ninna Kozorog je v intervjuju, ki ga je za Mladino z njo opravil Vasja Jager, dejala: »Se nam pa redno dogaja, da veliko novopečenih prostovoljcev odpade, ko jim povemo, da na obisk k nekemu pomoči potrebnemu starostniku ne smejo vzeti s seboj mobilnika. In nam rečejo: 'Hja, če pa ne moreš dati fotke na facebook, kje je potem poanta?'«


Pa smo spet pri škodi, ki so jo našemu narcisizmu povzročila družabna omrežja. Vprašanje je namreč, koliko ljudi je dobrodelnih, ker so resnično sočutni do pozabljenih starostnikov, do Krisa, do otrok, ki si ne morejo privoščiti božičnih daril, in podobno – koliko pa jih to počne zato, da bi v očeh preostalih delovali dobri – ali pa celo da bi se odkupili za katera druga moralno sporna dejanja (v smislu slab direktor, tiranski do podrejenih, ki v dobrodelnosti – seveda takšni, ki jo opazijo tudi drugi – blesti).

Že Krisova zgodba je naplavila kup »nesebičnih« posameznikov, ki so na facebook objavljali screenshote svojih donacij. Recimo, da lahko skozi prste pogledamo raznim blogerkam in blogerjem ali instainfluencerjem, ki jih je itak ena sama samopromocija in so na način »poglej, jaz sem daroval/a pet evrov za Krisa, ni težko, podobno lahko storiš tudi ti« poskušali vplivati na svoje sledilce, toda kaj naj si mislimo o objavi potrdila o donaciji brez konteksta – in po možnosti človek zraven še napiše, da je ponosen, da je daroval teh pet evrov. Ponosen – zakaj? Ker je sledil svojim sočutnim vzgibom? Ali ker se je v očeh okolice izkazal kot dober človek?

Kar pravi Ninna Kozorog o želji dobrodelnežev po fotografiranju s starostniki, ki so se jim namenili pomagati, se morda sliši bizarno, v resnici pa je teh primerov, ko je treba dobrodelnost dokumentirati – pa naj gre za obisk v domu za starejše, pomoč v azilnem domu ali pakiranje darilc za otroke iz socialno ogroženih družin –, toliko, da človeku sčasoma postane neprijetno. Te fotografije se potem znajdejo na facebooku ali instagramu s pravičniškim pripisom, pod njimi pa na desetine ali stotine všečkov in komentarjev frendov, ki pišejo, kako ponosni so na človeka in kako lepo je, da ima družba takšne ljudi. A kaj ti ljudje počnejo, ko se ne fotografirajo med dobrodelnimi dejanji?

Pomagajo starejši gospe nesti reči iz trgovine, so pripravljeni odstopiti brezdomcu evro ali dva, so tolerantni do drugačnih od sebe? Revija Naša žena že več kot dvajset let poganja akcijo Ljudje odprtih rok, kjer bralci za nazive dobrotnikov, darovalcev, izjemnih osebnosti itd. nominirajo ljudi, ki se z dobrodelnimi dejanji že leta trudijo lepšati življenje ljudem v svojem okolju. Ob vsakoletnem novinarskem vprašanju, kaj jim, na primer, pomeni naziv dobrotnika leta, je tem ljudem velikokrat nerodno, v soju žarometov se počutijo nenaravno, pogosto povedo, da so to in to začeli početi, ker so mislili, da je tako prav, ne ker bi pričakovali kakšno medijsko pozornost.

Enako v že omenjenem intervjuju pravi Ninna Kozorog, ki je zadnje čase ravno zaradi naziva Slovenka leta in odmevnosti projekta Humanitarček med bolj izpostavljenimi humanitarci, a iskreno pove, da ekipa pozornost v resnici težko prenaša. »Humanitarnost ni in ne bi smela biti tekmovanje. Več kot medijske objave štejejo drobna dejanja vsakdanje prijaznosti, ki so jih morebiti spodbudila naša prizadevanja.«