Komentar Lovra Kastelica: Cankarjanka

Res, da je znal že prej precej kvalitetno rogoviliti po Ljubljani, toda tako odločno, kot je v unionski dvorani takrat izražal svoje nestrinjanje glede španovije s Srbi, ne, tako pa res še ne. Preprosto se ni mogel sprijazniti. »Ujedinjenje, kot se reče po srbsko, bo imelo za Slovence ka-ta-strofalne posledice!« se je drl na posvetu slovenske JSDS. Medtem ko je vodstvo stranke z Etbinom, pozneje pa z Antonom Kristanom zagovarjalo to brezpogojno zvezo s Srbi v skupno državo, je Cankar udaril po mizi: »Oprostite, ampak jaz sem Sloven'c!«

Jugoslovansko vprašanje – v kulturnem ali jezikovnem smislu – zanj preprosto ni obstajalo. Željo jastrebov, da bi se slovenščina približala srbohrvaščini s prevzemom večjega števila skupnih besed, je označil za samomorilno. »Po krvi smo si bratje, po jeziku vsaj bratranci, po kulturi, ki je sad večstoletne separatne vzgoje, pa smo si med seboj veliko bolj tuji, nego je tuj naš gorenjski kmet tirolskemu ali pa goriški viničar furlanskemu.« Razgledal se je po občinstvu in dejal: »Nevarno je dandanašnji takele banalne resnice očitno povedati ...« Koga se je tako bal? Bom kar povedal: Jugoslovanarjev! »To, kar počenjajo, je že delirij,« je dejal. »Naši od omedlevice navdušeni ilirci pa niso pozabili samo na slovensko kulturo, ne samo na Trubarja, Prešerna in Levstika, temveč so pozabili navsezadnje kar sami nase, na svoje ime in na svojo domovino!«

Ker je obstoj Slovencev povezoval izključno s sporazumevanjem v slovenskem jeziku, je bil njegov položaj v vse večjih škripcih. Kot Kristus, ki je vedel, kdo ga bo izdal in kdo zatajil, jim je mesec in pol pred svojo smrtjo preroško zinil: »Imenuj se dandanes v Ljubljani Slovenca, pa boš tepen, ne od nemških, temveč od ilirskih šovinistov!«

Po ognjevitem govoru je stekel iz dvorane. Tedaj so ga videli še zadnjič pri zavesti. Po nikoli raziskanih in dokazanih namigih naj bi ga že čez nekaj trenutkov napadel Švabićev projugoslovanski krog. Neuradna zgodovina pravi, da so ga pretepli trije srbsko govoreči neznanci. Dva sta ga držala, tretji ga je s kovinskim predmetom po glavi. Stevan Švabić je bil takoj po napadu povišan v polkovnika. Za nagrado je dobil v Trnovem ulico s svojim imenom. Za nagrado je postal tudi častni občan mesta Ljubljane.

»Če bi bil Cankar Anglež, bi o njegovi smrti že obstajale knjige in filmi, še več, obstajale bi celo povsem fiktivne kriminalke o tem, kdo ga je umoril in zakaj.« (Irena Štaudohar)