Komentar Lovra Kastelica: Kruh prijateljstva

Prijateljica jo je povabila na kavo in ji predstavila Hermana. Tja je prišla v rdeči laneni obleki. Ko sta se poslovili, je prejela majhno plastično posodo, zraven nje pa priložena navodila. Med vožnjo domov je posodo držala previdno v naročju. Potem pa je tik pred domačim pragom ugotovila, da posoda ni bila dobro zaprta. V dnevno sobo je vstopila – bleda kot duh. »Ja, kaj pa je bilo?!« jo je vprašal njen mož. Zašepetala mu je: »Das war Herman ...«

Tudi sam sem zadnjič s približno takšno pazljivostjo nosil domov kozarec s kislim testom, misleč, da so ga nekoč res mesile roke samega papeža. Da so nohti teh svetih rok tako rinili vanj, mi ni bilo prav nič všeč. Toda neka spoštljivost do ljudskega izročila me je prepričevala, da delam prav.

Do tega testa sem prišel brez boja: sodelavka ga je prinesla v navadni vrečki od napolitank ter ga porinila na mojo mizo. Ko pa mi je povedala, da gre za vatikanski kruh, me je oblila precejšnja odgovornost. Poimenoval sem ga vatikaner in iz čiste radovednosti narahlo razprl vrečko ter pokukal. Takrat se mi je prikazal – v podobi zdrizaste in kiselkaste snovi. Ko sem ga prinesel domov, se je žena samo zasmejala. »Je kaj narobe?« sem jo vprašal.

Začela mi je naštevati, kdo vse ga je že imel. Njena sodelavka ga je dobila celo že štirikrat! In četudi je zraven navodilo, kjer lepo piše, da ga je treba po tednu dni razdeliti na štiri dele, tri dele pa podariti drugim, ga je obdržala vselej samo zase.

Ker torej ni šlo za nobeno relikvijo, pač pa za nekakšen kruh prijateljstva, ki ga že stoletja delimo sem ter tja, sem si mislil: »Pa saj to ni noben vatikaner, ampak herman!« Tako so ga namreč poimenovali že protestanti, ki so ga med naseljevanjem Amerike prevažali kot kurjači na lokomotivah ter ga na postajah delili gospodinjam.

Ljudje smo resda mahnjeni na relikvije, toda kruh prijateljstva je veliko več kot to. Na njem se ne nabira prah: herman pride in gre. Kdor se ukvarja z ohranjanjem te kulture (mlečnokislinskih bakterij in divjih kvasovk), ta prispeva k ohranjanju stoletja dolge tradicije.

Tri dele testa sem že oddal naprej. Ne zaradi kakšnega čudeža, pač pa za ohranitev – kulture. Tradicija, o kateri smo govorili, pa se lahko ohrani tudi drugače: ena izmed oseb, ki je dobila moje testo, ga je vrgla kuram. Ko so ga pozobale, so znesle jajca. Njihova lastnica jih je pobrala ter razdelila naokoli. Prepričana je, da je prvotni namen tako dosegel še večji učinek.