Komentar Lovra Kastelica: Mornar brez noge

Do uradne razglasitve pandemije so ostali samo še trije tedni. Na Dunaju je bilo hladno in oblačno. Ljudje so bežali pred sivino in se želeli čim prej poskriti v svoja topla bivališča.

Okoli Wiener Stadthalle pa je bilo povsem drugače. Množica enakomislečih, oblečenih v črna in zelena oblačila, je bila vse bolj razposajena. Nekateri so imeli irske baretke. Do koncerta njihove priljubljene skupine Dropkick Murphys ni manjkalo več veliko.

Le malokdo ve, da se ta skupina ne imenuje po rokoborski brci, pač pa po Johnu 'Dropkicku' Murphyju, nekdanjem bostonskem rokoborcu, ki je pozneje vodil tudi sanatorij za zdravljenje alkoholizma.

Skoraj vsak nastop Dropkickov je na meji čisto pravega rokoborskega dvoboja. Njihovo občinstvo se počuti kot v ringu. Njihove skladbe so kot posamezne runde.

V čisto zadnji rundi pred bisom, med skladbo Going Out in Style (Odhod v velikem slogu), so v zrak izstrelili konfete. Očividci pravijo, da sem se najprej zapletel, potem pa, da mi je spodrsnilo na tistem prekletem konfetu. Nekako sem se še ujel, a koleno ni zdržalo. Popustila je vez.

Ne, nisem padel, me je pa ujela tako močna bolečina, da sem moral fino stisniti zobe za še zadnji dve rundi (skladbi). Kot močno načeti rokoborec sem se potem nekako le privlekel do zadnje, imenovala se je I'm Shipping Up to Boston (Odpravljam se v Boston).

Kadar jo zaslišim – mi vselej odpihne glavo. Tradicionalna irska glasbila, harmonika in gosli, ki se prepletajo pri njih še z drugimi instrumenti udarnega punkovskega zvoka, me že dolgo navdušuje.

Pesem govori o mornarju, ki je med plezanjem po jamborju ostal brez noge in odhaja zdaj v Boston po leseno protezo.

Ampak zdaj sem bil jaz v vlogi tega grogiranega mornarja, ki se je s skrajnimi močmi priplazil do prostora za prvo pomoč. In ko sem zdrdral, kaj se je zgodilo, so se mi opravičili, češ da jim je zmanjkalo ledu. Pa ne zato, ker bi šel v kozarec z viskijem. Pač pa zato, ker ga je potreboval še član zasedbe. Legenda pravi, da si je takrat še nekdo poškodoval koleno ...

Šest let pozneje sem šel v Zagreb preverit, ali je še tako, kot je bilo. Res je, marsikaj se je spremenilo. Ko pa sem zaslišal svojo najljubšo pesem, mi je glavo odpihnilo enako kot tistega večera na Dunaju.

Znova se je pokazalo, da dobre pesmi ostanejo enako nevarne. Poškodbe pa so zato, da se zacelijo.