Komentar Lovra Kastelica: Ne obupaj

Dorothea Lange je bila ameriška fotografinja, ki je dokumentirala silovito revščino, ki se je na oni strani luže razpasla kot posledica velike gospodarske krize leta 1933. Na milijone ljudi je ostalo takrat brez dela in strehe nad glavo.

Pol stoletja pozneje je Peter Gabriel našel knjigo, ki je opisovala to obdobje: še zlasti pa so ga ganile njene fotografije. Ob pogledu nanje je dobil navdih za pesem Don't give up (Ne obupaj). Zapel jo je s Kate Bush in gre približno takole: Učili so me boriti se, učili zmagovati, nikoli pa si nisem mislil, da lahko mi spodleti. Sem človek, čigar sanje so izginile. Spremenil obraz sem svoj, spremenil svoje sem ime. Nihče te noče, ko izgubiš ...

Ne obupaj pa je naslov tudi naslednje življenjske zgodbe, ki govori o fantu, ki se je ponesrečil 1. januarja 1996. Star je bil 15 let. S prijatelji je delal prevale, plužil, potem pa mu je spodrsnilo, zaplužil je v sneg in glavo nagnil tako nesrečno nazaj, da ga je prepognilo v tilniku. Počili sta mu vretenci in postal je tetraplegik.

Drugo polovico osmega razreda je moral preživeti na zdravljenju v Soči. Od koder je prišel domov šele v petek, prvi šolski dan pa se je začel v ponedeljek ... Na prvi pogled je posledice nesreče sprejel dokaj mirno, racionalno, tudi zato, ker je bil tako zaposlen z učenjem. Gimnazijska leta ter pozneje študentska je lepo prestal. V tistem času je spoznal tudi svojo ženo Nives.

Vsega, kar ima danes, pa zagotovo ne bi imel, kot pravi, če ne bi imel takšne podpore staršev. Tako pri šolanju kot pri vključevanju. Nikoli nista obupala nad njim, on pa je sprejel to kruto dejstvo, da ne more hoditi. »Pa čeprav se s tem ne moreš nikoli povsem sprijazniti.« Najbrž tudi zato večkrat hodi v sanjah. In ko se zjutraj zbudi, za hip pozabi, da je invalid. Ker pa je tako zaposlen, nima časa za tuhtanje, za obup.

Če kdo, ni nikoli obupal Bogdan Kronovšek, ki že od leta 2010 vodi podjetje, ki ga uvrščajo med vodilne proizvajalce ogrevalnih sistemov, in ki dokazuje, da je ob izdatni podpori najbližjih resnično vse mogoče.

Kadar pride tisto najhujše, je težko ne pomisliti na verz iz Gabrielove uspešnice: Moram od tod, ne zmorem več ... Ki pa mu že od leta 1986 sledi protiutež v obliki legendarnega refrena: Ne obupaj, ker prijatelje imaš. Ne obupaj, nisi edini. Ne obupaj, še vedno nas imaš. Ne obupaj, ponosni smo na to, kar si. Ne obupaj, saj veš, da ni bilo nikoli prav lahko. Ne obupaj, saj obstaja kraj, ki mu pripadaš.