Komentar Lovra Kastelica: Otroci vplivnih

Privilegiji, ki smo jih pridobili zaradi pomembnih staršev, nam bodo že kmalu omogočili številne priložnosti ...

Včasih so nas sicer učili, da napake stanejo. A če je okoli nas eno samo veliko morje priložnosti, potem že ne morejo biti tako hudo drage, si mislimo, še več, ob inflaciji vseh teh priložnosti bi morale napake – izgubljati vrednost.

S privilegiji si lahko priložnosti tudi kupimo. Kupimo jih lahko tudi otroku. Če mu jih bomo, mu bomo omogočili, da bo delal napake, in to povsem brezskrbno, saj bo zaradi morebitnih posledic utrpel zgolj – nebolečo izkušnjo.

Privilegirani otroci (pozneje pa odrasle osebe) živijo prav zato v varnejšem in nebolečem svetu, ki omogoča prevzemanje veliko večjega tveganja, to pa izdatno nagrajuje tudi naša družba.

Da so imeli bolj varno okolje od drugih, njihova kreativnost pa bi bila bržkone neprimerno slabša, če v ozadju ne bi bilo privilegirane varnosti, dokazujejo tudi mnogi najpomembnejši rock ustvarjalci iz sedemdesetih in osemdesetih. Te sinove oficirjev je zadnjič izpostavil tudi nekdanji poslanec Franci Kek ter jih naštel: Boris Bele (Buldožer), Marjan Malikovič (Kameleoni, Srce, September), Branimir Štulić (Azra), Goran Bregović (Bijelo dugme), Bora Đorđević (Riblja čorba), Milan Mladenović (Ekatarina Velika), Momčilo Bajagić … Prav zanimalo nas je, kaj bo sledilo, Kek pa je bil kratek: »Uporniki pač.«

Kaj pa če je bil izvor njihovega uporništva le v dejstvu, da so bili dobro preskrbljeni ter da so odraščali v velikih blokovskih naseljih, v katerih so se po eni strani uprli strogi in patriarhalni očetovski roki, po drugi pa jim je prav gazda s svojim oficirskim statusom omogočal zanesljivo ter dovolj varno okolje, v katerem so šli lahko tudi predaleč, pa jih zaradi tega ni nikoli prav zares bolelo.

Pa saj so se še celo takratne bande, kakršni sta bili šišenska in savska, pomembno vlogo v obeh pa so imeli prav otroci oficirjev in policistov, razvile in delovale ravno zaradi tolikšnega vpliva njihovih očetov.

Na Kekov spisek, ki ga je leta 1997 v biografiji o Bajagi sicer najprej predstavil srbski novinar Ivan Ivačković, leta 2013 pa ga je obudil še hrvaški urednik Kruno Lokotar, dodajmo vsaj še Zdravka Čolića in Janeza Bončino. Čigar oče je bil v vseh vojnah, od prve svetovne vojne dalje, zato so se veliko selili.

V intervjuju za Sigic se Benč ni dotaknil privilegijev. Se je pa selitev. Ne privilegiji, Benč pravi, da so jim dale selitve to neizmerno kreativno širino?!