Komentar Lovra Kastelica: Park Rozeta

Košarkarski spopad naših z Italijo sem gledal pred domačim zaslonom. Bilo je napeto do konca. Ko je Luka Dončić izvajal odločilne proste mete, mi je srce močno razbijalo. Utrip sem jasno slišal tudi zaradi zamolkle tišine, ki pa jo je po čisto vsakem košu presekalo huronsko kričanje. Skoraj prepričan sem bil, da evforija prihaja iz bližnje Damme. Motil sem se. Prihajala je iz parka Rozeta.

Šele pozneje sem izvedel, da se je na ves glas drla plejada otrok, to so prijateljice in prijatelji z otroškega igrišča, ki so opazili, da je eden od njihovih staršev spremljal tekmo na tablici. Okoli njega se je brž nabrala združba otrok, starih od treh pa tja do dvanajst let, ki so se minula dva meseca družili od jutra do večera. Le kadar so morali na morje ali pa k starim staršem na počitnice, je manjkal kdo.

Med bloki skrito igrišče med Šišensko, Derčevo, Kneza Koclja in Martina Krpana je postalo prav zaradi teh otrok že legendarno. Starši prihajajo s svojimi otroki na to igrišče že od vsepovsod, celo iz Palestine, Ukrajine, Turčije, Nemčije so že prišli pogledat, ali je res, kar se šušlja, šušlja pa se, da se je na tem igrišču čas zaustavil, da so telefoni prepovedani, da se otroci kot v starih časih kličejo po domofonih, »Milena, a prideš kaj dol,« da je preprosta otroška igra nadomestila neproduktivno zabijanje časa pred računalniki, zaradi česar se bodo ti otroci lahko nekoč pohvalili, da so preživeli tisto pravo otroštvo. Kakršno so imeli ne nazadnje tudi njihovi starši, ki so svoje otroštvo preživljali še v času pred prihodom mobilnih telefonov, na prehodu iz socializma v kapitalizem.

Da se imajo njihovi otroci tako igrivo, pristno, brezskrbno in fino, je velika zasluga tudi njihovih staršev, ki so pripravljeni stražiti in se izmenjavati, zaradi česar so otroci deležni prepotrebnih omejitev.

Stražno mesto je pri veliki mizi pod mogočnim hrastom, na lokaciji, kjer so otroci z začetka kolumne tudi tako glasno navijali.

To mizo so postavili stanovalci, ki imajo danes že odrasle otroke. Ker pa je otroškega vrveža že toliko, bi jo nekateri izmed njih zdaj z veseljem odstranili. Zaradi česar so se zadnjič obrnili tudi na mestno občino: »Od zgodnje pomladi do pozne jeseni se za omenjeno mizo izvajajo zabave, pikniki in rojstni dnevi za občane od blizu in daleč ... Prosimo za odstranitev.« Nazaj so dobili naslednji odgovor: »Miza je bila postavljena na željo mamic. Odstranitev mize ni predvidena. Za nočni red in mir je pristojna policija.«