Komentar Lovra Kastelica: Pesnik heroj

2400 let po nastanku Sofoklejeve Antigone smo njeno krstno uprizoritev (na Odru 57) doživeli še Slovenci. Na lastni koži smo jo sicer že 15 let prej; baje da tako surove reprize ni doživel še noben drug evropski narod.

Ozadje Antigone je bratomoren spopad med Eteoklom in Polinejkom. Prvi je doživel pokop z vsemi častmi, drugega so vrgli ujedam. V njuni vlogi sta se znašla tudi velikana slovenske poezije, Kajuh in Balantič. Oba sta bila stara 21 let.

Čeprav je bilo lansko leto Kajuhovo leto, ni povsem jasno, kaj smo slavili, Kajuha pesnika ali Kajuha heroja? Glede na to, da so bili našim politikom že od nekdaj pomembnejši heroji kot pa pesniki, je odgovor bržkone znan.

Za heroja so imeli Kajuha tudi zato, ker je bil na strani tistih, ki so v nekem trenutku vdrli v pritličje grahovske pošte.

Balantič heroj ni mogel biti: ker je bil na strani tistih, ki so takrat bežali pred Kajuhovimi, je za vselej ostal samo pesnik.

Komisar bataljona, ki je takrat oblegal to stavbo, je bil namreč Kajuh. Vedel je, da se v njej nahaja tudi Balantič. Celo tolikokrat je to ponovil, da se je nekaterim, ki niso vedeli za Kajuhovo ne za Balantičevo pesniško veličino, zdelo že smešno. »Gre za velikana slovenske poezije, poskusimo ga rešiti!« je ponavljal. In ko je slednjič le omehčal komandanta Dakija, je končno le zakričal: »France, poznaš me, pridi ven, s tabo bo vse v redu!« Ta pa ga ni hotel slišati. »Lepo te prosim, dajem ti garancijo, da se ti ne bo nič zgodilo!« Res se mu je šlo, da bi ga dobili živega. S čimer pa se niso strinjali drugi borci, »zažgimo jih«, so rjoveli, Daki pa se je lahko samo še krohotal, »očitno ne bo nič s tem tvojim Balantičem: vse mora biti hin, vse mora biti pokončano«!

FOTO: Piano Brane

Že naslednja dva strela sta zadela streho pošte. Začelo je goreti. Natančni so bili tudi ostali streli: eden od teh je ranil Balantiča. Obležal je. Nekateri drugi so poskakali skozi goreča okna in vrata, a so jih mitraljezci pokosili s strojnicami. Vse, kar je prišlo iz hiše, so ubili ali pa pognali nazaj v hišo, ki je z njimi vred zgorela do tal.

Kajuh ni mogel verjeti: »Ni mi jasno: ko je bil še v Ljubljani, je gledal kot mi ostali tako napredno, zdaj pa ...« Zdaj pa se je znašel ob nekem tovarišu Risu, ki ga je začel že kmalu po kvalitetno izvedenem bratomoru zbadati: »Ti, si že kaj napisal, si že spet kaj zlagal, se bo lepo razumelo?«

Nič mu ni rekel. 2385 let po nastanku Antigone se je raje umaknil in sedel na parobek gozda. Le še trije meseci so mu ostali.