Komentar Lovra Kastelica: Preglasna igrišča

Mala Ančka je praznovala peti rojstni dan. Praznovanje je potekalo tik pred novim šolskim letom. Veliko otrok, rojenih v poletnem času, praznuje prav ob koncu poletnih počitnic: takrat so vsi prijateljčki že doma, več je daril in tudi zabava je boljša.

V tako vročem obdobju tudi ni treba najemati predragih igralnic, pač pa lahko kot naša slavljenka praznuješ lepo na svojem domačem igrišču. V njenem primeru ga obkrožajo nizki šišenski bloki, od tam prihaja tudi večina njenih bestičev. Kakšnih 20 se jih je potem zbralo. In še približno toliko njihovih staršev.

Ura je bila pet popoldne, ko je završalo od otroške razigranosti. Deklice so sedle v pesek in poslušale otroške pesmi. Nekatere so tudi zaplesale. Bil sem med tistimi starši, ki so z razdalje opazovali našo prihodnost, ki se je imela tako lepo.

Potem pa sem nekaj pred sedmo zvečer (in še pred torto) samo debelo pogledal: zagledal sem namreč četverico do zob oboroženih policistov, ki so se v neprebojnih jopičih pazljivo pomikali proti otroškemu balu ter se mu približali le še na kakšnih petdeset metrov. Ta prizor je videl tudi levji delež otrok.

Najpogumnejši in najbolj zvedavi pa so se že v naslednjem trenutku pognali za njimi. Tik pred tem so komandosi dobili ukaz, naj se umaknejo za naš blok. Tudi sam sem se jim pridružil, po glavi pa mi je rojilo vse živo, od tega, da je med starši nekdo, ki je kaj ušpičil in so prišli ponj, do tega, da je, ko se je rajalo na igrišču, nekdo izkoristil priložnost in nas okradel. Kaj pa če je bilo še kaj hujšega, celo krvavega?

Zagledali smo marico in kordon uniformiranih oseb, ki so s svojimi telesi zaprle dostop do sredinskega vhoda. Slišali smo policista, ki je nekomu gromko zdeklamiral: »Kršenje javnega reda in miru je resna stvar, kar se pa tiče otroške igre, je pa tako ...« In ko mu je le povedal svoje, se je obrnil proti otrokom: »Tu smo zaradi vas, zato vas lepo prosim, da se igrate malo tišje.«

Dogodek je vse prisotne močno vznemiril. Da so na otroško zabavo prišli kar štirje oboroženi policisti, v romskem naselju Mestni log pa sta tik pred napadom na policista patruljirala samo dva, pove vse o državi in njenih prioritetah. Pove vse o tistih, ki ovajajo.

Pove vse o praznih besedah, da naj bi bilo otroških igrišč premalo. Kot kaže, je ravno nasprotno, pa še preglasna so! Zato predlagam, naj jih zavoljo blaženega miru raje zasedejo odsotni pogledi omamljenih, otroški hrup pa naj svoje mesto prepusti – ječanju starčkov.