Komentar Lovra Kastelica: Pretepeni velikan

Organizatorji 31. Borštnikovega srečanja so bili do zadnjega na trnih, ali bo prišel ali ne bo. Če ne bi prišel, tudi tako težko pričakovanih Cankarjevih Hlapcev v izvedbi SNG Drama ne bi bilo. A se je velikan našega gledališča le pojavil, stopil na oder ter kljub hudemu glavobolu in bolečinam odigral z vso briljanco.

Vse to se je zgodilo natanko teden dni po tem, ko se je odločil, ker je bilo vse zasedeno, da bo parkiral v svoji garaži na Rašiški, na območju tripleks garaž, ki se ga marsikdo, v prepričanju, da živijo tam zombiji, kot pravi moja hči, še danes izogne v širokem loku. Da je bilo res tako nevarno, so bili krivi tudi lastniki teh garaž. Ker niso plačevali elektrike, so jim že okoli leta 1980 odklopili razsvetljavo. Ker pa je bila neosvetljena še cesta, je bilo samo še bolj temačno, in prav sredi te črnine (pa še pod zemljo) je svoj avto takrat parkiral tudi sloviti Polde Bibič.

Samo pogasil je še luči in zaloputnil vrata garaže, to pa je izkoristil napadalec in skočil na njegov hrbet. Nakar se je pojavil še drugi, v glavnem, Bibiča sta vrgla na tla in začela tolči po njem, ga zbrcala ter tako uživala v nasilju, da sta po njem celo skakala.

»Daj denar!« mu je rekel eden.

»Kako, če pa skačete po meni?!«

Nenadoma sta ga dvignila kot peresce, pa čeprav je imel Bibič takrat 125 kil, in ga v besu naslonila na vrata. Izvlekel je denarnico, »pustite mi vsaj dokumente«, ju je prosil. In ko sta roparja prejela šop denarja, ki ga je igralec le malo prej dvignil na bankomatu, sta izginila v noč. Bi ga ubila, če ga ne bi imel pri sebi?

Ko je Polde Bibič nekaj dni zatem tudi javno obelodanil, da bo zaprosil za orožni list ter da bo prisiljen nositi orožje, so se v javnem prostoru odprla podobna vprašanja, kot so se tudi po smrti Aleša Šutarja: ali se lahko posameznik spričo mlahavih organov in vse hujšega kriminala kar sam oboroži, zavaruje in obrani?

Tudi takrat so kabinetni in napiflani možje povozili tiste s terena. In že takrat je Slovence preveval silno slab občutek, češ da jih je zakonodajalec pustil na cedilu, da je zakon vse prevečkrat na strani tistega, ki dela zgago in prvi napade, še več, da je celo na strani kriminalcev, manjšine, ki se požvižga na zakone.

Nič se ni spremenilo: napadeni posameznik se še danes ne sme braniti. Če pa bi se, bi prav pri samoobrambni uporabi orožja že zelo hitro prestopil to ohlapno mejo zakonitega ter se spremenil – v napadalca.