Komentar Lovra Kastelica: Rimski zid

Ljubljančani dolgo niso vedeli, kaj bi počeli s tistim majčkenim grebenom, po katerem je že od nekdaj potekala potka in ki ga je po obeh straneh poraščala trava, tam so se igrali otroci, večini pa se še sanjalo ni, da gre v bistvu – za čisto pravi rimski zid.

Kar težko je verjeti, a šele prva velika arheološka izkopavanja pod vodstvom v Kranju rojenega Walterja Schmida (letos mineva 150 let od njegovega rojstva), ki je v letih 1909 do 1911 vodil izkopavanja antične Emone, so Ljubljančanom odprla oči in kar naenkrat so vedeli vsi, da je bila Ljubljana nekoč Emona ter da prebivajo v mestu, ki je del bogate zgodovine rimskega imperija.

Ta evforija pa je Ljubljančane že kmalu minila: desetletje pozneje je bil rimski zid na Mirju že spet zanemarjena gmota kamenja, iz katere je lezel samo plevel, že spet je postal igrišče za mularijo, starci pa so se ob njem zmrdovali ter ga hoteli na vsak način porušiti ter zravnati s tlemi, saj so bili prepričani, da onemogoča živahnejšo zidavo novih in novih hiš, ki so med obema vojnama rasle tam v mestni četrti samih nadstandardnih stanovanj.

Ljudje, zdaj je bila večina tako ali tako že slovanskega porekla, Slovani pa smo znani po tem, da zgodovinska poglavja, ki nam niso po godu, gladko izbrišemo, ne samo iz zgodovinskih učbenikov, tudi iz kolektivnega spomina, če je treba, so v rimskem zidu videli predvsem ostalino nekega časa, za katero jim je bilo čisto vseeno. Eni so videli v njem oviro za promet, drugi prepreko za širitev zemljišč za novogradnje, nekaterim se je zdel ta zid povsem nepomemben, bili pa so tudi takšni, ki so rekli, da gre za navaden ponaredek.

Naposled je le prevladal razum. Pa še ta je bil bolj ali manj v obliki grožnje, češ, odstranitev zidu bo zelo škodila ugledu Ljubljane pred kulturnim svetom! Če dobro pomislim, se je nekaj podobnega dogajalo tudi ob nedavnem prodajanju ugleda z referendumoma: pri prvem bi se odločali o tem, ali bomo namenili dogovorjen znesek za obrambne izdatke, pri drugem pa, ali bi še ostali v Natu?!

Ne gre za to, da bi Ljubljančani videli takrat kakršne koli koristi in prednosti, ki bi jih imel ta rimski zid za turistično oziroma kulturno prepoznavnost in prihodnost Ljubljane, sploh ne, že takrat smo raje stisnili rep med noge ter se ustrašili razprodaje nekakšnega ugleda pred mednarodno javnostjo, kot pa da bi sledili lastnim domačijskim interesom.