Komentar Lovra Kastelica: Slatnar

Smučarski skoki so pravzaprav silno preprost šport. Športnik se mora samo spustiti po zaletišču, skočiti in pristati.

Ker ni neke pretirane filozofije, imamo Slovenci ta šport tudi tako radi. Če kaj, pričakujemo le to, da športnik skoči in varno doskoči. To je vse. Šele v naslednjem koraku si zaželimo morda, da bi bili skoki tudi nekoliko daljši; ampak najmanj, kar pričakujemo, pa je res le to, da športnik skoči in pride varno navzdol.

Pred dnevi pa se je v Oberstdorfu zgodilo ravno nasprotno: Domnove smuči so od nekod nenadoma švignile mimo Lindvika ter zdivjale po zaletišču navzdol; poletele so brez najboljšega letalca na svetu, ta je ostal na vrhu letalnice.

Zaradi česar je nastala popolna zmeda. V tako kaotičnem ozračju pa se že od nekdaj najbolje znajdejo – funkcionarji in raznorazni delegati. Eden takšnih je bil to pot Hubert Mathis, doma iz švicarskega Engelberga.

Mathis je tudi vodja domačega gledališča na prostem. Tako kot ni skakalec, tudi igralec ni. Kljub temu pa odloča tako o usodah najboljših skakalcev na svetu kot tudi lokalne igralske zasedbe.

Večkrat se je že zgodilo, da funkcionarji pozabijo, kaj je njihova primarna vloga. Ta je, da organizirajo dogodek ter da ta teče nemoteno. Kadar pa se funkcionar spozabi in si misli, da je vreden več od (športnih) junakov in občinstva, ki je prišlo svoje šampione občudovat tudi od zelo daleč, tedaj se njihova aroganca – dobesedno – sliši. »Nein, nein, nein!« je kričal Mathis, Domnu Prevcu pa preprečil, da bi skočil z rezervnimi smučmi, ki mu jih je le dve minuti prepozno tja gor prinesel – Peter Slatnar.

Ta je leta 2006 v smučarske skoke prodrl z inovativno izdelavo petnega dela vezi. Dvajset let pozneje je pokazal vsem nam, kaj pomeni ponos, spoštljivost do svojih sodelavcev in uporabnikov njegovih izdelkov. Predvsem pa je šel v anale njegov požrtvovalni tek, s katerim je postal že v začetku leta kandidat za – osebnost leta.

Z njim je pokazal neizmerno podporo trudu, ki ga izžarevajo njegovi sodelavci ter smučarski skakalci. Pokazal je nekaj, česar nam izrazito primanjkuje: ko je namreč opazil težavo, ni iskal nobenih izgovorov, pač pa je, kljub temu da je cenjen podjetnik in inovator, vzel tiste dolge rezervne smuči in stekel ... Pokažite mi direktorja, ki bi storil kaj takšnega!

Slatnar je v tistem dokazal, da človek ni funkcija. S svojo gesto namreč ni podprl samo Domna in svojega podjetja, temveč tudi naše slovenske skoke, predvsem pa naše najboljše vrednote.