Komentar Lovra Kastelica: Spirala nasilja

Leta 2012 sem si kupil cestno kolo, čemur je že kmalu sledila tudi prva tura – od Ljubljane do Borovnice. Nikoli je ne bom pozabil. Tudi zato ne, ker mi je pri kolesarskem krstu delal družbo tedaj 68-letni Slavko Knafelj.

Bil je svojevrsten rekorder, saj je od leta 1960, ko se je zaljubil v to neskončno pedaliranje, na kolesu obkrožil svet, če vse skupaj seštejemo, kar 15-krat! Predvsem pa je bil človek, ki s(m)o ga vsi spoštovali ter razumeli njegovo puščavniško življenje v osrčju Kovačevca, gmajne nad Grosupljim, proč od ljudi (težav), kjer je lahko, vse odkar je v Zgornjih Duplicah, kjer je živel, zagorelo, kraljeval pod milim nebom ptičjega petja in drugih zvokov, tako značilnih za življenje v gozdu. Takrat se ga je usmilil nekdanji grosupeljski župan Rudolf Rome in mu leta 2007 prijazno odstopil del svoje hoste.

V Rometov gozd se je Slavc preselil ravno v času, ko se je Slovenija ukvarjala s Strojanovimi in ko je na nekem drugem koncu Dolenjske – že spet počilo: v romskem naselju pri šentjernejskem hipodromu je Naser Jurkovič ustrelil Denisa Brajdiča. Tragedijo sta na lastne oči videla tudi Denisova žena Dijana Jurkovič ter njun sin Sabrijan, star je bil komaj dve leti.

Sabrijan, ki se ne piše enako, kot se je njegov oče, naj bi pred dnevi ubil Aleša Šutarja. Da se spirala nasilja v tej skupnosti prenaša iz roda v rod, je kriva tako slaba vzgoja kot tudi zakonodajalec, za katerega nismo vsi enaki pred zakonom.

Vrnimo se k Slavcu … Ko sem leta 2021 izvedel, kaj se je zgodilo mojemu kolesarskemu prijatelju, sem zajokal. Bil je četrtek, njegova kalvarija pa se je začela okoli 16. ure, ko naj bi na njegovem domu sredi gozda brutalno pretepla, mučila in zvezala več kot pol stoletja mlajša četverica v postavi: Marjan Brajdič, Marko Belcl ter brata Mihael in Marjan Grm. Hoteli so ga okrasti. Ker pa jih je zalotil, naj bi se cigani zverinsko polotili osebe, ki ni nikoli dvignila nad nikomer roke.

Po plohi udarcev so ga še zvezali, potem pa sramotno zbežali, 77-letnega reveža pa pustili okrvavljenega globoko v gozdu, s številnimi udarninami in poškodbami, polomljenimi lobanjskimi kostmi in rebri. Slavc se je krčevito boril, nemočno hropel in v neznosnih bolečinah odpeljal še svojo zadnjo turo. Trajala je več kot 20 ur, do 13.56 naslednjega dne, ko ni več zmogel in je od vsega hudega – izdihnil.

Zaradi našega Slavca ni bilo takrat nobenega protestnega shoda; še več, ko je bila dve leti pozneje sodba za surovo smrt razveljavljena, je četverica odkorakala iz pripora.