Komentar Lovra Kastelica: Srebrne ribice

Svet se na svoj način vedno poslavlja in vedno obnavlja. O tem govori tudi filmska uspešnica Jurski park, ki je prišla v kinodvorane leta 1993 in je dinozavre spremenila v popkulturni fenomen. Zanimivo, da so dinozavri – tudi v paleontologiji – šele v devetdesetih dosegli pravi razcvet. »V zgodnjih 70. letih se je zanje zanimala le peščica,« se je spominjal Eric Buffetaut, eden najpomembnejših paleontologov na svetu. »Vsi so hoteli delati s fosili človeka. Dinozavri še zdaleč niso bili tako priljubljeni. Niti med paleontologi.«

Jurski park pa je bil narejen tudi zato, ker je zanimanje za dinozavre že obstajalo. V domači knjižni omari imam serijo knjig iz zbirke Okno v svet. Ena izmed njih nosi naslov: Kako so živeli dinozavri. Izšla je leta 1988. Še pred Jurskim parkom. Neštetokrat sem jo obrnil.

Kadar jo danes prelistam, se vselej nasmehnem, da v tej knjigi še niso mogli z vso gotovostjo potrditi, da so ptice pravzaprav edini še živeči dinozavri. Skoraj 40 let pozneje to ve že vsak. Toliko let pozneje je dokazano tudi to, da močno zanimanje za dinozavre spodbuja otroke k bolj osredotočenemu učenju, postavljanju vprašanj ter bogatenju besedišča. Jaz pa sem si Jurski park pogledal že tolikokrat, da sem si zapomnil celo tisti stavek, ki ga izreče Ian Malcolm: »Od vseh vrst, ki so kdaj obstajale na Zemlji, jih je 99,9 % izumrlih!«

Še danes se mi zdi tako neverjeten. Kot tudi, da je kar petkrat v štirih milijardah let na našem planetu izumrlo najmanj tri četrtine vseh vrst. Ob zadnjem množičnem izumrtju pred 66 milijoni let je z obličja Zemlje izginila tudi večina dinozavrov, ki so do takrat lomastili tudi po naših tleh. Ker je pri nas veliko več gozda, kamnine pa niso tako odkrite kot kje drugje po svetu, štejemo za naše prvo najdišče dinozavrov šele tisto, ki so ga odkrili med gradnjo avtoceste pri Kozini. Leta 1999 so našli tam številne dobro ohranjene zobe hadrozavrov, rastlinojedcev, velikih kot današnje krave, ter mesojedih in pernatih dromeozavrov v velikosti volkov. Ne, niti pod razno jih ne bi rad srečal.

Svet se na svoj način vedno poslavlja in vedno obnavlja. »Ter prilagaja,« moram dodati, saj sem na stropu pravkar zagledal srebrno ribico, svetovno prvakinjo v prilagajanju. Ko namreč na Zemlji še ni bilo ne ptic, ki so našle špranjo ter ušle množičnemu izumrtju, ne dinozavrov, so predniki te srebrne ribice že veselo mrgoleli – in to že pred več kot 400 milijoni let!