Komentar Lovra Kastelica: Ta vbočen

Kaj so to droge? Veš, sem ji rekel, gre za snovi, ki jih eni vdihavajo, drugi pojedo, tretji pokadijo, nekateri pa si jih kar lepo vbrizgajo.

So potem bolj zdravi?

Niti približno: najprej se počutijo res bolje, a postanejo že kmalu tako odvisni, da ne zmorejo več brez tega.

In če so brez?

Pomislil sem, kaj naj ji rečem, ter se spomnil tega, da postanejo nerazpoznavni, nakar se mi je odprlo, veš, obnašajo se, kot bi jih hudič obsedel, še več, obraz se jim pri živem telesu spreminja, fizionomija obraza pa se jim spremeni celo do te mere, da dobijo vbočene oči, štrleče ličnice, okoli ust se ves čas penijo, v splošnem pa so videti, kot da se je nanje zgrnil roj pobesnelih sršenov, tako popikana in prešpikana je njihova koža, no, mogoče sem res majčkeno pretiraval, sem ji rekel, kaj se že zgodi, če ostanejo brez, si me vprašala, v resnici postanejo res nerazpoznavni in počnejo stvari, zaradi katerih jim bo nekoč še zelo žal; za drogo bi storili vse!

Kot ta dva?

Le nekaj minut pred tem sta bila prvošolka in njen oče pred vhodom v trgovino na Celovški. Ker je v njeni šolski beležki pisalo, naj ima jutri v svojem nahrbtniku tudi nekaj malice, si je zaželela: krekerje, frutabelo in pijačo modre barve. In ko sta hotela vstopiti, se je pred njima pojavil nekdo, ki je imel že spet tako vbočene oči, da bi mu lahko zatlačil tja zajemalko, pa ne bi odpadla, da, tako vbočeno je bilo videti vse skupaj; skratka, pride dan, ko ima tudi takšen človek silno pomembno nalogo, to pot je pomagal svojemu pajdašu, ki je v trgovini sunil, reci in piši, 60 čokolad znamke Milka, vsaka stane po 6 evrov.

Ne, seveda ni šel mimo blagajničarke, kje pa, pač pa naravnost skozi nezavarovana vhodna vrata, ki mu jih je na zunanji strani odprl ta vbočen.

Oče prvošolke, ki je to videl, je stopil do blagajničarke, pravkar so vas okradli, blagajničarka, ki slabo govori slovensko, se je šla prepričat, vse so pobrali, je kričala, stopila še do tiste sodelavke, ki ne zna govoriti slovensko, pa kje si bila, jo je okrcala po srbsko, pri jogurtih, je skomignila z rameni, ona prva pa je bila še naprej čisto iz sebe, Alenka, Alenka, je ponavljala, boš poklicala policijo, pa je dobila odgovor, da sta roparja že tako daleč, da nima več nobenega smisla.

Prvošolka je priznala, da je prvič v življenju videla rop. Tudi njen oče ji je priznal, da česa takega še ni videl, sploh pa ne toliko čokolad v eni sami košari. Pa bosta zmogla vse to pojesti, jo je še zanimalo.