Komentar Lovra Kastelica: Tristota

Kot otrok sem sanjaril o napravi, ki bi mi lahko v vsakem trenutku telefaksirala podatke s tega ali onega konca sveta. Zanimali so me rezultati in statistični podatki. Štirideset let pozneje je s prihodom umetne inteligence domala vse mogoče. Danes ima tovarno podatkov lahko že vsak. Tovarna podatkov je lahko tudi serija objavljenih – kolumn. Mineva namreč 15 let, odkar sem v Slovenskih novicah napisal svojo prvo. Njen naslov je bil: Izgubljena generacija (3. 6. 2011). Prejšnji teden sem napisal 299. Poimenoval sem jo: Svinjske polovice. Danes je pred vami – tristota.

Od prve do 66. po vrsti (Podalpski tiger, 3. 6. 2021) sem potreboval natančno 10 let. Tristo kolumn pomeni tudi 740.000 znakov s presledki. In če bi vse te znake postavili v eno samo vrstico, bi bil takšen trak (črk, ločil in števil) dolg skoraj dva kilometra. Začel bi se pri Prešernovem spomeniku, končal pa nekje na poti na Rožnik.

Največkrat zapisan samostalnik – leto – bi se na tem traku pojavil 828-krat. Kar pomeni, da sem to besedo zapisal skoraj trikrat na kolumno. Letu sledijo dan (297), čas (291), človek (224), otrok (221) … Gre nemara za obsedenost s spominom, minevanjem, ponavljanjem zgodovine, osebno ali kolektivno preteklostjo? Priimek, ki se je najpogosteje pojavil, in sicer 17-krat, je bil Rant. Z desetimi omembami mu sledita Vilfan in Knavs, Kek je bil omenjen devetkrat, Hribar osemkrat, Trobec, Pogačar in Balantič pa sedemkrat.

Med politiki sem v vseh 15 letih še največkrat omenil Tita – sedemnajstkrat. Sledijo mu Hitler (11), Putin (10), Drnovšek in Hojs (9), Janša (8), Cerar (7), Trump (5) … O kakšnem dnevnopolitičnem komentatorju, obsedenem z aktualno vlado ali opozicijo, torej tu ne more biti govora. Veliko bolj me zanima, kaj smo podedovali, česa nismo razčistili, kaj se nam vrača v starih ali novih oblikah; kako ohraniti zdravo distanco do dnevne politike.

Malo podpičij (171) baje pomeni, da avtor ni izrazito akademski ali birokratski; veliko vejic (11.806) – razvejano misel; veliko pomišljajev (345) – radovednost, sunkovitost. Da sem Slovenijo omenil 123-krat, precej manj pa ZDA (37), Ukrajino (21), Jugoslavijo in Francijo (20), se mi zdi samoumevno. Kakor tudi, da sem lokalpatriotsko med krajevnimi imeni še največkrat zapisal prav Ljubljano (85-krat), takoj zatem pa Šiško (21).