Komentar Lovra Kastelica: Trstenjakova

Pred točno 25 leti sem v živo videl cikel muralov z naslovom Zgodovina Mehike. Ustvaril jih je Diego Rivera. Medtem ko je velikan mehiške umetnosti potreboval tri ogromne stene, je na nekem drugem koncu sveta hrvaškemu grafiku in slikarju Pavlu Gavraniću uspelo Riverovo monumentalnost preliti v miniaturni format poštne znamke. V njegovi seriji znamk z naslovom Gospodarstvo je tudi zelenkasta znamka za 10 din. V zbirki Verana Bizjaka sem jo zadnjič opazil nalepljeno na neki novoletni čestitki iz leta 1956. Ajdovski zbiratelj jo je kupil na letošnjih blejskih zbirateljskih dnevih. Lahko sem se prepričal o močnih, skorajda kiparskih linijah teles (obiralcev sadja), ki tako spominjajo prav na Riverove figure na muralih.

Ker zbira vse v zvezi s Triglavom, tudi ta čestitka, na kateri je upodobljen Aljažev stolp, ni mogla mimo njega. Za majhen denar jo je kupil od priznanega zbiratelja Zmaga Tančiča. Ko jo je kupil, ni vedel, komu je bila namenjena. Ker ne želi drezati v intimo tistih, ki jim je ta ali ona razglednica nekoč pripadala, ga vsebinski del ne pritegne tako, kot pa bi mene. On je zgolj medij, ki poskrbi, da se spomini drugih primerno arhivirajo in ohranijo. Je skrbnik tistih spominov, ki bi sicer končali na smetišču pozabe.

Izkoristil sem trenutek in jo pazljivo obrnil. Zagledal sem nekaj vrstic teksta, zapisanega z nalivnim peresom: »Draga fantka! Mnogo dobrega v letu 1956. In da bi bila pridna Vama želi Boter (ali bosta kmalu tam, kjer je slika?)«

Tedaj sem pogledal naslov in osupnil. Novoletno voščilo je bilo poslano na razvpito Trstenjakovo, tja, kjer je danes tudi spominsko obeležje: »V tej hiši je od leta 1942 do smrti živel in ustvarjal profesor in akademik dr. Svetozar Ilešič (1907–1985).«

Dečka, ki sta jo dobila, sta bila sinova slovitega geografa. Marko je imel takrat 8 let, Mirko 5. Pozneje sta postala izvrstna pravnika. Voščilnice, ki bi jih botri z nalivnimi peresi pisali svojim krščencem, tja že dolgo ne prihajajo več. Danes je svet na Trstenjakovi povsem drugačen. Od leta 1992 je pozidan tudi svet, ob katerem sta Marko in Mirko odraščala. Še več: na tistem mestu je danes sedež vplivne politične stranke.

Takšna najdba zato še zdaleč ni samo zbirateljska zanimivost, pač pa opomin, kako hitro lahko duhovni in osebni zemljevidi zbledijo pod težo časa, predvsem pa pod težo tistih, ki so ali pa še bodo odločali o naših usodah.