Komentar Lovra Kastelica: Velikonočni beg

Da je Rodion Raskolnikov morilec, vemo že od začetka romana Zločin in kazen, v katerem je bralec vseskozi potopljen v misli morilca ter skuša z Raskolnikovom razvozlati, zakaj je to storil.

Ta je razpet med vero iz svojega otroštva in brezbožnim pogledom na svet, ki ga je sprejel kot odrasel. Potem pa ga prav v velikonočnem času, ko mu prostitutka Sonja prebere zgodbo o svetopisemskem gobavcu Lazarju, pokliče vera iz otroštva že spet nazaj med žive.

Če je v Janezovem evangeliju Jezus (na cvetno nedeljo) od mrtvih obudil Lazarja, ki je bil »že štiri dni v grobu«, je Raskolnikova štiri dni po njegovem zločinu od mrtvih obudila Sonja; Zločin in kazen je detektivka z močnim velikonočnim sporočilom (odrešitve človeštva).

Leto dni po izzidu romana, 1867, se je v sanktpeterburški cerkvi Sv. trojice poročil tudi njegov avtor, govorimo o Dostojevskem. Ki pa je bil že v takšnih dolgovih, da je bilo samo še vprašanje časa, kdaj bodo prišli ponj tudi izterjevalci.

Bila pa je velika noč in Dostojevski se je zatekel v cerkev, kjer se je nedavno poročil. Potem pa ga je med iskanjem pravih odgovorov doletela huda božjast, ki kar petnajst minut ni popustila.

Dostojevski FOTO: Fotodokumentacija Dela

Že naslednje jutro sta – ob velikonočnih pirhih – z Ano Grigorjevno sklenila zbežati: pred njegovo boleznijo, pred stresom, ki ga je povzročal njegov ustvarjalni nemir, pred upniki, ki niso hoteli več čakati. Umakniti sta se nameravala za štiri mesece, njun velikonočni beg pa je trajal štiri leta.

Na tej poti sta se ustavila tudi v Baslu. Dostojevski si je želel ogledati sliko Mrtvi Kristus v grobu, ki jo je pred 500 leti ustvaril Hans Holbein mlajši. Navadno so ga slikali z obrazom, spačenim od vsega trpljenja, na tej sliki pa njegovo telo sploh ni videti iztrpinčeno, pač pa je Jezus upodobljen s shujšanim telesom, prebodenimi rokami in nogami, ki so otečene in pomodrele, kot pri mrliču, ki je že začel gniti.

Ani Grigorjevni je bil že sam pogled na sliko tako ostudno naraven, da si ne bi upala biti sama ob njej. Moža je prijela pod roko in želela stran. Dostojevski pa je hotel videti sliko še pobliže, zato je splezal na stol, »to je veličastna slika, kakršne še nisem videl«, je kričal, dokler ju niso vrgli iz muzeja.

Velikonočni beg se je nadaljeval. Z vlakom sta potovala tudi skozi naše kraje. Dostojevski jih je videl celo dvakrat, prvič že leta 1862. In tudi takrat je vlak iz Trsta speljal ob 11. uri in tudi takrat se je ob 13.41 zaustavil v Postojni. Kjer stoji tudi naša edina edina cerkev, posvečena sv. Lazarju.