Komentar Lovra Kastelica: Zahodni breg

Zadnjič sem pisal o parku Rozeta, ki ga obkroža osem štirinadstropnih blokov z visokimi pritličji. Gre za sosesko, ki so jo začeli graditi že konec petdesetih let, zgradili pa so jo na nacionaliziranih Švelčevih njivah in travnikih. V zgrajene bloke so sprva naselili oficirje in vosovce.

Prepričanje, da je treba vse staro povoziti in pozabiti, je že kmalu pripeljalo do množičnega razlastninjenja šišenskih kmetovalcev, ki so bili prisiljeni v opuščanje svoje dejavnosti. Nekoč pomembni in ponosni ljudje so danes ljubljanski aboridžini, žrtve kolonizacije in načrtnega naseljevanja, gradnje blokovskih naselbin, Zahodnega brega (West Bank) Ljubljane.

Kolonizacija Šiške pa se še zdaleč ni končala: danes lahko vidite v Šiški že vse živo, le avtohtonih Šiškarjev ne.

V enem izmed zadnjih valov te kolonizacije sem prišel v Šiško tudi sam. Takrat še nisem vedel za ta neslavni proces marginaliziranja šišenskih kmetov. Danes, ko to vem, pa se počutim kot poslednja generacija jakobincev, ki bo zabila še zadnji žebelj v krsto tistih, katerih predniki so to zemljo obdelovali že pred več kot 500 leti oziroma kakšnih 250 let pred Robespierrom, ključno figuro francoske revolucije, ki pa je tiste dni videl skoraj vsepovsod same sovražnike (podobna motnja je pozneje švigala sicer še po marsikaterem drugem revolucionarju).

Da bi novoustanovljena francoska republika tedaj zaščitila svoje ideale pred ponovno vladavino privilegiranega razreda, je bil jakobinec Robespierre kot zagovornik vladavine terorja pripravljen zagovarjati tudi tiste najbolj skrajne ukrepe. »Socialna revolucija še ni končana,« je govoril. »Kdor revolucijo dokonča samo napol, ta si koplje sam grob.« In še: »Ker elita še ni mrtva, mora zdrava ljudska moč zavzeti mesto starega razreda.«

In res, veliko let pozneje je Šiško naselil nov razred ter na območju, kjer so Švelčevi stoletja tako marljivo obdelovali svojo zemljo, zgradil tudi omenjeni pravokotnik večstanovanjskih stavb s parkom v sredini. Ker pa je bilo takratnemu inženiringu, ki se je ukvarjal s kmečkimi in obrtniškimi dušami, prav malo mar za posameznika, veliko pomembnejša je bila zanj končna oblika skupnosti, so na Robespierrov način, če ne zlepa, pa zgrda, Šiško dokraja zurbanizirali ter jo napolnili s prišleki; z mano vred.

Danes lahko vidimo, da je jakobincem uspelo. Avtohtone Šiškarje s(m)o povsem izrinili in zadušili. Obzorja svojih travnikov ti niso videli potem nikoli več.