Komentar Lovra Kastelica: Že spet ...

... se je zbudila brez kakršnega koli upanja, da bi se še kaj spremenilo v njenem življenju, prepričana, da je pred njo samo še en navaden dan. Bila je enake volje kot včeraj, enake kot predvčerajšnjim, bila je enake volje kot pred letom dni. Pravzaprav je bila takšne volje, da bi legla kar nazaj v posteljo.

Že spet je le za las ulovila mestni avtobus št. 11 in že spet je prisopihala v službo – med same enake obraze. Potem pa je le opazila sodelavko v malo bolj svečani bluzi. In ko je videla še tisto s čisto novo frizuro, se je spomnila: seveda, to je naš praznik, mislim, dan žena!

Vse ostalo je bilo že spet po starem: že spet je pristopila k svojemu stroju in že spet so ji po glavi rojile enake misli, predvsem o enoličnosti delavke in gospodinje, pa tudi o ničvrednem življenju, za katero je mislila, da bo potekalo povsem drugače. Pa ni. Odkar so razvrednotili delo na kmetiji in sta se z možem preselila v eno izmed ljubljanskih blokovskih sosesk, je šlo samo še navzdol. V rezervatu prišlekov sta že kmalu izgubila svoji duši. Mož je začel veliko piti, njo pa zanemarjati. Tudi ona je vse bolj posegala po pijači ter si v okolju, ki je ni nikoli sprejelo, tudi na tak način lajšala bolečino.

FOTO: Črt Piksi

Potem pa se je pripetilo nekaj tako nepričakovanega, da je komaj zadrževala svoj dih. Opazila je šefa Jančarja, mojstra Lipovca in električarja Vidergarja, vsi po vrsti klenega duha, kako so se približevali in kako je iz njihovih oči sijala prijaznost. Prišli so jim voščit, segali igraje v desnice izmučenih delavk, a ne le čestitke, deževati so začela tudi darila: iz njihovih rok je dobila prav vsaka – nagelj z asparagusom in krepko več od kilograma pomaranč. Delavke, lačne takih trenutkov, so se kar topile pred Jančarjem, Lipovcem in Vidergarjem.

Tudi naša junakinja se je pričela po vsem telesu potiti: zaradi tako nepričakovane pozornosti jo je božal občutek, ki ga že dolgo ni doživela, ne doma ne v službi. Hotela je stisniti vsakega kerlca posebej, pa za kaj takšnega ni bila več sposobna: življenje jo je povsem izčrpalo in že davno je prenehala slediti svojim občutkom, svojim željam, pozabila je že, kako je to. S skrajnimi močmi je zbrala še toliko moči, da je izdavila – hvala lepa.

Čeprav so se junaki tistega dne leta 1974 podpisali pod, dajmo reči, drobno dejanje, marsikdo bi rekel nepomembno, pa je bilo za nekatere delavke Plastike tako dragoceno, da ga niso nikoli pozabile.