Komentar Lovra Kastelica: Zeleni traktor

Najina zadnja vožnja je bila pred kakšnim letom dni, ko sem podedoval košček gozda. Peljala sva se do polharske koče, kjer imajo svoje hoste domačini iz Goričice pod Krimom. Pokazat mi je šel gozdiček in povedal nekaj nasvetov. Marsikaj sem že pozabil, saj se je pogovor vrtel tudi okoli tega, da mi bo ob prvi priliki že še podrobneje razložil. To priložnost sem zdaj zamudil …

Spomnim se, da sem mu na poti nazaj rekel, ali bi moji hčeri enkrat popeljal s tistim svojim legendarnim zelenim traktorjem, ki je star samo leto manj, kot pa je bil on, ki bi pred dnevi praznoval svoj 73. rojstni dan.

Še nikoli se nista peljali na njem … in se tudi ne bosta.

Sam imam to srečo, da sem v otroštvu ure in ure preživel na njem. V nekem trenutku sem bil skoraj prepričan, da bom voznik avtobusa. Kolikokrat sem babici težil, naj že hitro skoči gor, saj da imam čisto preveč potnikov, ki se jim mudi, zato res nimam časa čakati.

Kaj neki si je mislil tedaj ta naš ključavničar, varilec, kmetovalec, čisti multipraktik in priložnostni zidar? Kaj si je mislil nekdanji gasilec, lovec in ribič, do vratu zaljubljen v naravo? Res ne vem. Vem pa, da je večkrat dejal: »Menjal ga ne bi za noben denar.« In res ga ni.

Zavedal se je, da so prevelike oči največkrat pogubne. In da je bil njegov zeleni fahr z izjemno varčnim motorjem ravno dovolj za njihovo njivico in za v hosto. »Na leto porabim komaj 20 litrov nafte.«

Stric Toni, po rodu z Loga pri Brezovici, se je vanj zaljubil že, ko ga je prvič videl. Bilo je leta 1984, leto dni po poroki z mojo teto. Prej je bila njihov traktor – krava. Ta pa prepočasna za vsesplošni napredek. V vasi so že brneli traktorji: imeli so ga Bolha, Bačar, Matjaž … Marsikdo je moral v Beograd, saj jih pri nas ni bilo mogoče dobiti. »Jaz pa denarja za novega nisem imel!« Sodelavec mu je zato predlagal, naj skoči do Podolnice pri Horjulu, kjer je Anton Armič prodajal rabljenega fahra, tega, ki ga je leta 1967 uvozil neki Ivan Resnik iz Most pri Kamniku.

Žena ga je peljala tja, nazaj se je pripeljal s traktorjem. Do Goričice je potreboval skoraj dve uri. Še isti dan je nanj montiral kosilnico in šel kosit. Kmalu je izdelal še voz.

Ko je šel v penzijo, je traktor zacvetel v prvotnem sijaju. Sodelavci so mu izdelali sijajen Akrapovičev izpušnik; s prijateljema Srečkom in Stanetom ga je prenovil in olepšal. Zdaj je kot nov. Le njegovega lastnika ni več.