Komentar Lovra Kastelica: Zgodovinski trenutek

Ne le, da obstajajo številna pričevanja o tem, kako se je odvijala naša osamosvojitev, še več, skoraj vsak, ki je bil pred 34 leti vsaj malo prisoten, ima svoje videnje, predvsem pa občutek, da je tudi sam nekaj prispeval k temu. Iz česar izhaja za moje pojme tudi napačno razumevanje, češ, tudi jaz sem glasoval za samostojno Slovenijo, zato smo osamosvojitelji v resnici vsi, ki smo takrat glasovali za osamosvojitev.

Sam nisem imel pravice glasovati, sta jo pa imela moja starša. Glasovala sta za, pa zato še nista prav nobena osamosvojitelja. Sta le dva izmed 1,289.369, ki so želeli takrat samostojno odločati o svoji usodi, predvsem pa sta brez fige v žepu razumela, da bi morala biti osamosvojitev nujna etapa v življenjski fazi našega naroda: šele osamosvojen se lahko izkažeš, na polno zadihaš, popravljaš in plačuješ za napake, ki si jih sam storil.

Zame so osamosvojitelji vsi tisti, ki so se v ključnem zgodovinskem trenutku postavili v ospredje in prepričali ljudstvo, da gre za zgodovinski trenutek, kakršnemu ni para.

Verjamem, da je marsikdo veliko dobrega storil tudi iz ozadja, toda tisti trenutek je zahteval prav takšne ljudi, ki so se upali izpostaviti. Za uresničitev ciljev smo potrebovali ljudi z imeni in priimki, nekaj »norcev«, zaradi mene tudi moralno spornih, niti približno pa omahljivcev, ki se bodo čez toliko let širokoustili, kaj vse da so storili.

Zgodovinski trenutek je tako pomemben tudi zato, ker ima trajen vpliv na zgodovino ali kulturo. Tak trenutek je edinstven in je pomembnejši od drugih. Kdor se takrat izpostavi in mu uspe z idejo, dobi v hvaležnih in ponosnih družbah – spomenik.

Pri nas ga bodo le stežka dobili, saj smo v vseh teh letih porabili čisto preveč energije za interpretacijo, da je vojna za osamosvojitev Slovenije le nadaljevanje tega, kar je za njeno osvoboditev storila že neka druga borba, da je Slovenijo osvobodil nekdo drug, ta pa ji je postavil tudi temelje državnosti, da je Slovenija danes manj samostojna, neodvisna in manj osamosvojena, kot pa je bila, da bi bil muzej osamosvojitve čista polomija, če bi v njem prikazali samo dosežke zadnjih 30 let, da je bila tudi TO produkt neke druge republike ter da lahko spomenik suverenosti stoji samo ob spomeniku revolucije, saj če ne bi bilo slednje, tudi suverene slovenske države ne bi bilo.