Komentar Mateja Lahovnika: (Ne)razumni rok

Komisija za preprečevanje korupcije, ki preverja odmevni dopust predsednika vlade s partnerico pri poslovnežu Subotiču v Karigadorju, je sporočila, da zadevo obravnava prednostno. Predhodna obravnava bi po mnenju Komisije lahko trajala do pol leta, če pa bo uvedla preiskavo, se bi zadeva lahko zavlekla.

Ne da bi se vsebinsko spuščali v to nekajdnevno dopustovanje premierja, pa lahko ugotovimo, da je večmesečno preiskovanje te zadeve norčevanje iz zdrave pameti. Lahko se samo vprašamo, kako dolgo potem Komisija za preprečevanje korupcije obravnava druge veliko bolj kompleksne in zahtevne zadeve, če za to, kot sami pravijo prednostno zadevo, ki sploh ni kompleksna, potrebuje več mesecev. Na Komisiji za preprečevanje korupcije je sicer kar 47 zaposlenih, z novim sistemom plač v javnem sektorju pa se bo predsedniku te komisije plača povišala za več kot 70 %, kar je največ v javnem sektorju.

Vprašamo se lahko, kakšen je sploh smisel obstoja takšne institucije, če ni sposobna odločiti niti tega, ali je nekajdnevni dopust predsednika vlade v prijateljevi vili nekaj, s čimer ni nič narobe, ali pa je nekaj, kar je narobe. In kakšen je videz integritete predsednika in ostalih v vodstvu te Komisije, ko o relativno preprosti zadevi niso sposobni odločiti v razumnem roku. Razumni rok pa seveda ni toliko časa, da vmes vsi pozabijo, za kaj je v določeni zadevi sploh šlo. Tako dolgo puščanje ljudi v postopkih, ki se vlečejo po več mesecev ali celo let, ni korektno niti do vpletenih, nad katerimi, dokler ni znana odločitev, visi senca dvoma.

V Sloveniji se je v zadnjih letih zelo razpasla različna birokracija. Imamo vrsto institucij, za katere se prepogosto zdi, da so same sebi namen in da imajo od njih koristi le tisti, ki so v njih zaposleni. V zadnjih devetih letih se je število zaposlenih v javnem sektorju povečalo za okrog 27.000 ali za okroglih 540 avtobusov ljudi. Kljub temu bi težko našli tiste, ki bi menili, da so se zaradi tega izboljšale javne storitve. Zato ni čudno, da se veliko ljudi sprašuje, ali nekateri zaposleni v javnem sektorju prihajajo le v službo, ne pa tudi na delo.