
Galerija

Predvolilni čas ima svojo estetiko. Plakati so večji, nasmehi politikov širši, številke pa skrbno izbrane. Vladna stranka Svoboda je Slovenijo polepila z obvestilom, za koliko se je povečala povprečna bruto plača. S plakati nas poskušajo prepričati, da živimo bolje. Če pa plakat gledamo nekoliko dlje kot tri sekunde, se začne postavljati neprijetno vprašanje – kdo, pravzaprav? Povprečna bruto plača je namreč kot ogromna torta na plakatih. Videti je slastna, velika in privlačna, a ko jo dejansko razrežemo, ugotovimo, da je polovico pojedla država, del je šel za inflacijo, kar je ostalo na krožniku, pa je precej manj, kot smo mislili, da bo ostalo. Tisto, kar dejansko lahko »pojemo«, je realni razpoložljivi dohodek. Za življenjski standard ljudi je torej pomemben znesek, ki ostane po davkih, prispevkih in inflaciji.
V Sloveniji je povprečna bruto plača bistveno višja kot na Hrvaškem, razlika pri neto plači pa presenetljivo majhna. Razlog je preprost, in sicer, da je obremenitev dela visoka. Skoraj tisoč evrov razlike med bruto in neto plačo pri nas konča v javnih blagajnah. Na Hrvaškem so dajatve nižje, zato se neto plače nevarno približujejo slovenskim. Še malo, pa bomo lahko govorili o »hrvaškem modelu dohitevanja«, ampak ne zaradi njihove uspešnosti, temveč zaradi davčne lakote naše države.
Težava ni le, koliko dajatev država pobere, temveč kaj za to (ne) dobimo.
A težava ni le, koliko država pobere, temveč kaj za to (ne) dobimo. Če bi višje dajatve pomenile boljše javne storitve, bi bil argument vsaj pošten. Resničnost pa je obratna. Najlepši dokaz je razpadajoči javni zdravstveni sistem, kjer se čakalne dobe kljub rekordnim prilivom ne krajšajo, temveč podaljšujejo. Plačujemo več, čakamo dlje in na koncu pogosto še enkrat plačamo zasebno iz svojega žepa. Zato so plakati zavajajoči. Ne lažejo sicer neposredno, le povedo tisti del resnice, ki oblastem najbolj ustreza. Sporočajo, da živimo bolje, medtem ko ljudje vsak mesec znova ugotavljajo, da kljub »višjim plačam« živijo enako ali celo še slabše. A v politiki očitno velja, če je bruto dovolj veliko natisnjeno, potem neto in realno življenje nista več pomembna.