Komentar Mateja Lahovnika: Skubljenje delovnih ljudi

Napovedani izdatki proračuna so že 17,5 milijarde, kar je sedem milijard več kot pred le nekaj leti. Za javne storitve vse več plačujemo in vse manj dobimo. Za dolgotrajno oskrbo, ki je še ni, nam trgajo 1 % bruto plače z vsemi dodatki.

To pa še ni vse, saj 1 % trgajo še delodajalcu, če pa imate popoldanski s. p., vam kljub temu, da ste storitev, ki je ni, že plačali, zaračunajo še tretjič v višini 6 evrov na mesec oziroma 72 evrov na leto. Kmetje in samozaposleni, ki so sam svoj delodajalec, plačujejo 2 %, upokojencem trgajo 1 % od pokojnine, čeprav bi načeloma morala biti pokojnina, ko je enkrat prislužena, nedotakljiva.

Ne gre tudi zanemariti, da polovica upokojencev prejema pokojnino pod pragom revščine.

Po drugi strani so pravico do dolgotrajne oskrbe razširili tudi na osebe, ki pridejo v Slovenijo nezakonito in dobijo azil, čeprav do zdaj v javne blagajne pri nas niso vplačali niti evra. Gre spet za izjemo od pravila, da mora nekdo najprej nekaj časa plačevati prispevke, da si prisluži določeno pravico. Imamo veliko primerov, ko so ljudje več desetletij plačevali prispevek za zdravstvo, zdaj pa nedopustno dolgo čakajo na zdravstveni poseg, s čimer se jim kršijo temeljne človekove pravice, ampak se oblast zaradi tega kaj prida ne vznemirja.

Ministrstvo za zdravje celo skriva podatke o dejanskih čakalnih dobah pred javnostjo, čeprav so obljubljali, da bodo vse podatke, ki jih prejemajo od NIJZ, razkrili. Najbolj bizarno je, da ZZZS plačuje zdravstvene storitve, opravljene pri zasebnikih v tujini, pri zasebnikih v Sloveniji pa ne. To pomeni, da se ljudem, ki dolga leta plačujejo prispevke, iz javne blagajne ne financira storitve, ko jo dejansko potrebujejo, hkrati pa se financirajo storitve ljudem, ki v zdravstveno blagajno nikoli niso ničesar vplačali.

Na takšen način se bo slej ko prej sesul vsak socialni sistem, saj se delovnim ljudem sporoča, da ni povezave med tem, ali si in koliko vplačeval v javno blagajno, ter tem, kaj boš iz nje dobil. Zato se postavlja vprašanje, ali je sploh ustavno dopustno, da nam država zaračunava storitve, ki jih ni, in da te plačujemo celo večkrat iz različnih virov.