Komentar Mateja Lahovnika: Sveta vojna proti zasebnikom

Vojna proti zasebni iniciativi v zdravstvu, izobraževanju in vzgoji je škodljiva, ker temelji na predpostavki, da sta državno zdravstvo in šolstvo boljša kot javno zdravstvo in šolstvo. Več države in manj podjetnosti se največkrat slabo konča za uporabnike storitev.

Predstavljajmo si, da gremo v državno pekarno po krof. Pridemo tja ob 7.00, a nam rečejo: »Krofov še ni, peki so na sestanku o krofih.« Ob 9.00 izvemo, da krofi še niso pečeni, ker ni dovoljenja za sladkor. Ko ga končno dobimo ob 11.00, nam ponudijo enega, ampak mrzlega, ker »je kvota za danes zapolnjena«. In še dodajo: »Prosimo, izpolnite obrazec za pridobitev krofa.« Zato raje izberemo zasebno pekarno čez cesto. Tam nas že pri vhodu pozdravi nasmejan pek, ponudi svež, topel krof s tremi okusi. Če nam ni všeč, z veseljem speče drugega. Zakaj? Ker ve, da bomo drugič spet prišli, drugače pa izbrali drugega peka.

In ravno to je čar zasebnega podjetništva: delaš dobro ali pa te ni! Države, ki spodbujajo konkurenco in zasebno podjetniško pobudo, zato dosegajo višji življenjski standard, večjo inovativnost in boljšo kakovost storitev. Zadnji primer napada na zasebno pobudo pri nas so vrtci. Namesto da bi starši od države prejeli vavčer v določeni vrednosti in sami izbirali, v kateri vrtec bodo poslali otroka, se gre vlada vojno proti zasebnim vrtcem, ki jim odreka pravico do javnega financiranja, čeprav starši otrok v teh vrtcih plačujejo dajatve kot vsi drugi. Zato je na mestu vprašanje, ali želimo res več države in regulacije ter manj konkurence.

V Švici zasebni sektor prevladuje tudi v zdravstvu in izobraževanju, država pa vzdržuje stabilen pravni okvir z minimalno regulacijo. Nasprotno pa države z močno državno kontrolo pogosto doživljajo gospodarski propad. Venezuela je zaradi nacionalizacije podjetij, nadzora cen in valut doživela hiperinflacijo ter pomanjkanje osnovnih dobrin. Severna Koreja s planskim socialističnim gospodarstvom trpi zaradi lakote, Zimbabve pa je zaradi političnih razlastitev in državnega nadzora nad gospodarstvom padel v gospodarsko krizo. Po kateri poti si torej želimo?