Komentar Mihe Šimnovca: Judo in harfa

V Sloveniji lahko zmanjka marsičesa: denarja, potrpljenja, vizije, včasih tudi zdrave pameti. Toda očitno nam ne zmanjka judoistk. In to ni naključje. Če neka država iz roda v rod rojeva odlične tekmovalke v športu, v katerem ti nihče ničesar ne podari, potem nekdo dela nekaj prav. Ne v PowerPointu, na okroglih mizah, v leporečnih strategijah, ampak na blazinah.

Še en dokaz je Neža Hladnik, mlada članica kluba Z'dežele Sankaku, kadetska evropska prvakinja v kategoriji do 70 kg. Pri 17 letih je naredila tisto, o čemer mnogi govorijo vse življenje: v začetku julija je šla v Las Palmasu iz borbe v borbo, brez velikih napovedi, brez praznega hrupa. Na koncu je stala na vrhu Evrope. Kakor pred kratkim njeni klubski kolegici Nika Tomc (do 57 kg) in Leila Mazouzi (do 63 kg) na mladinskem prvenstvu stare celine v Podgorici.

Nežina zgodba je skoraj preveč lepa, da bi bila resnična. Na tatamiju mora biti odločna, hitra in nepopustljiva, poleg tega igra tudi harfo. Če bi to napisal scenarist, bi mu kdo očital, da pretirava. Judo in harfa? Eno zahteva moč, drugo nežnost. Eno padec, drugo ton. Eno prijem, drugo dotik. A v resnici gre za isto stvar: ponavljanje, zbranost, potrpežljivost ...

Neža prihaja iz glasbene družine. Mama igra klavir, oče klarinet, hčerka harfo. Športno jo je odneslo na tatami. Pri štirih letih so jo starši vpisali v judo, da bi se pač z nečim ukvarjala. Čez 13 let je domov prinesla naslov evropske prvakinje. Tako nastajajo velike zgodbe: ne z velikimi govori, ampak z vožnjami, treningi, avtobusi, utrujenostjo in še enim ponedeljkom, ko se ti ne ljubi, pa vseeno greš.

Neža prihaja iz glasbene družine. Mama igra klavir, oče klarinet, ona harfo. FOTO: Marcelo Rua/eju

Iz Šentjurja na Lopato pri Celju, nato v gimnazijo in spet trening. Dvakrat na dan. Vmes šola, obveznosti in ura prostega časa, če ima srečo. To je manj glamurozno od objav na družbenih omrežjih, a bolj uporabno za življenje. Tudi zato je judo v Sloveniji tako trdoživ. Ker ne prodaja bližnjic.

Neža pravi, da želi kazati lep judo in dobre borbe, drugo bo prišlo samo. To je stavek, ki bi ga morali obesiti v marsikatero slovensko slačilnico in pisarno. Najprej delaj dobro, nato zahtevaj rezultat. Ne obratno.

Slovenski judo ne popušča. Urška Žolnir Jugovar, Tina Trstenjak, Andreja Leški in dekleta, ki prihajajo. Morda nimamo največjih dvoran in najbogatejših klubov. Imamo pa nekaj boljšega: šolo, red in ljudi oziroma človeka, ki še zna vzgajati prvake. Neža Hladnik je dokaz, da se pri nas na tatamiju še vedno ne govori veliko. Tam se prime, vrže in zmaga.