Komentar Mihe Šimnovca: Merckx vs. Pogačar

V življenju se vsakodnevno srečujemo z najrazličnejšimi primerjavami. Nekateri neutrudno ponavljajo, da je bilo včasih vse skupaj veliko bolje, nasprotno misleči jim vztrajno odgovarjajo, da ima zdaj vsakdo na voljo precej večjo izbiro in posledično s tem tudi možnosti za uspeh.

Niti v športu se ni mogoče izogniti različnim primerjavam, čeprav nekatere – resnici na ljubo – nimajo prave osnove. Po svoje se strinjam s tistimi, ki trdijo, da je podvige iz različnih športnih panog sila nehvaležno vrednotiti in primerjati med seboj. To je pač bolj stvar osebnega okusa, pri čemer imajo vsake oči svojega malarja. Za nekoga ima določena kolajna večjo težo od druge in obratno: nekomu tretjemu je slednja ljubša od prve.

Seveda je težko oziroma pravzaprav nemogoče primerjati tudi zmage iz različnih obdobij. A se kljub temu vedno znova najdejo takšni, ki vlečejo vzporednice med zdajšnjimi in nekdanjimi šampioni. Toda največkrat jim je – roko na srce – skupno le to, da so v svojem obdobju najboljši v določeni disciplini. Svet (in z njim razvoj) se namreč vrti s tolikšno hitrostjo, da so nemalokrat že v letu, dveh znotraj istega športa opazne občutne spremembe. Kako velik(ansk)e so (bile) te, denimo, v dvajsetih, tridesetih ali celo petdesetih letih, si je resnično težko predstavljati ...

Zato bi se lahko strinjali z nekdanjim kolesarskim asom Rogerjem De Vlaeminckom, v 70. letih enim od največjih tekmecev legendarnega Eddyja Merckxa, ki je zelo kritičen do tistih, ki želijo današnje zvezdnike s Tadejem Pogačarjem na čelu primerjati s slovitim Kanibalom. Toda po drugi strani prav sam vedno znova privleče takšne vzporednice na plan.

Tako je 78-letni Belgijec, ki je v svoji karieri osvojil vseh pet kolesarskih spomenikov (štirikrat Pariz–Roubaix, trikrat Milano–Sanremo, dvakrat Lombardijo ter po enkrat Flandrijo in Liege–Bastogne–Liege), denimo, že večkrat izjavil, da je bilo v njegovih časih v pelotonu precej več talenta kakor letos. V nedavnem intervjuju za Het Laatste Nieuws pa je šel še korak dlje. »Boljši od Eddyja? Ah, dajte no! Pogačar ne seže Merckxu niti do prstov,« je bil brez dlake na jeziku Vlaeminck. In znova prilil olja na ogenj neskončnim primerjavam med Merckxom in Pogačarjem ...