Komentar Miše Terček: Umor na slovenskem podeželju

TV-nadaljevanka Jezero, ki jo lahko ob nedeljah zvečer spremljamo na nacionalki, je ekranizacija literarne uspešnice Tadeja Goloba. Šestdelna serija naj bi šla po poti skandinavskega noirja, kriminalnih serij s severa, ki so v zadnjih letih postale izjemno priljubljene po celotni Evropi. Le da se ta skandinavski noir tokrat odvija na Gorenjskem, kjer sredi zime, ko je povsod polno snega, najdejo žensko truplo – brez glave.

Jezero je TV-serija, ki želi biti velika, večja, kot v resnici je, ambicioznost v televizijskem svetu ni nekaj slabega. Ravno nasprotno! Je zaželena, dobrodošla in na nacionalki kot tudi na drugih slovenskih televizijah, ko v igranem programu manjka – precej. Torej, zakaj pa ne? Zakaj ne bi imeli tudi v Sloveniji skandinavske noir kriminalke, kot so jo prodajali, še preden jo je kdor koli sploh videl? In zakaj, hudiča, je ta nedvomno močna promocija nove kakovostne nadaljevanke nekatere tako zelo zmotila, da se zdaj naslanjajo na to, da serija ni izpolnila napovedanih pričakovanj? So mar pričakovali novi Twin Peaks ali Kriva pota (Breaking bad)? Pri domači produkciji moramo ne glede na vse (torej dostopnost tehnologij za vrhunsko produkcijo in dosegljivost referenčnega materiala) ostati realni in se zavedati, da je Slovenija res majhen trg in da se te serije ustvarjajo za zgolj dvomilijonsko občinstvo, ki je v resnici morda v najboljšem primeru glede gledanosti le četrtina tega, v najbolj realnem pa manj kot osmina in še manj ... to pa niso številke, ki bi lahko pognale mašinerijo, kakršno imajo recimo skandinavske serije, ki jih nato odkupuje tudi celotna Evropa, ali pa britanske in ameriške, ki jih nato odkupuje ves svet, kaj šele internetne televizije, kot je Neftlix, ki imajo po svetu več kot 100 milijonov naročnikov oziroma gledalcev.


Seveda Jezero ni vrh tega, kar lahko ponudijo slovenski ustvarjalci, je pa najbrž blizu tega vrha, tu nekje je meja, ki bi se je morali gledalci in kritiki zavedati. In zakaj bi torej ponosnim ustvarjalcem in spretnim piarovcem zamerili učinkovite promocijske prijeme? Serija je nadpovprečna, gledljiva in dovolj napeta, da bo gledalke in gledalce držala pred malimi zasloni vseh šest epizod. Tudi igra osrednjih likov ni slaba, predvsem pa ne tako moteča, kot je žal pogosto v slovenskih serijah, da nas odvrne od konzumiranja vsebine. V resnici ima Jezero vse, kar imajo velike konkurenčne kriminalke – dobro knjižno podlago, torej scenarij, estetsko kamero in prepoznavno igralsko zasedbo. Ima vse adute, da nas prepriča. In do neke meje ji to uspe. In ta meja je, glede na opisano v prejšnjih vrsticah, povsem dovolj polna.


Glavnemu igralcu Sebastianu Cavazzi je celo uspelo ustvariti novega televizijskega antijunaka – cinika, morbidneža, skrivnostneža, ki godrnja tudi takrat, ko je povsem tiho; s pogledom, z izdihom, z nenehno potlačeno napetostjo in zadržano jezo. Tarasu Birsi, višjemu inšpektorju za krvne in seksualne delikte, gre vse na živce – ženini prijatelji, hčerin fant, osumljenci pa tudi njihovi otroci, skratka vsi. Kar odprto tudi prizna. Jezi ga, ker se je moral odpovedati plezanju, jezi ga, ker sta se z ženo toliko let trudila, da bi finančno prišla na zeleno vejo, potem pa je njune težave z dediščino rešil njegov tast. Slednje je očitno ranilo Tarasov ponos. A to ni edini demon, ki ga nosi s sabo – v službo in domov. A Tarasov občutek za poštenost in obsedenost z reševanjem primerov imata tudi simpatično stran, prav ta njegova strast za zagonetke je za gledalce nadvse privlačna, njegova odvisnost od dela, ki je sicer pobeg pred realnostjo, pa ga dela človeškega, saj se z njo lahko marsikdo poistoveti.
Nadaljevanka ne bi bila predvidljivo popolna brez ljubezenskega trikotnika, saj Taras dobi tudi novo mlado sodelavko Tino Lanc (igra jo Nika Rozman), ki mu pomaga reševati policijske primere, njegov dolgoletni zakon pa počasi tone v molku in neizrečenih besedah. A v ospredju so pomembnejša vprašanja, kot je to, ali je več milijonov vreden farmacevtski posel povezan s truplom, ki so ga brez glave našli ob Bohinjskem jezeru.

V stranskih vlogah boste v Jezeru prepoznali številne znane igralske obraze, kot so Matej Puc, Gregor Čušin, Nataša Barbara Gračner, Matjaž Tribušon, Vlado Novak, Igor Samobor in Brane Završan, za režijo pa sta poskrbela večkrat nagrajena Matevž Luzar in Klemen Dvornik. Serija Jezero morda res ni najbolj originalna, najbolj avtohtona, a nič zato, saj je vsekakor ena boljših domačih nadaljevank, ki smo jih lahko spremljali v zadnjih letih. In že zaradi tega je vredna ogleda. Prvi dve epizodi sta mimo, čakajo nas še štiri. In potem sledi končna sodba, pardon, ocena.