Komentar Moni Černe: 40 let tišine

Izguba najljubše prijateljice, 11-letne sošolke Maje Vojvoda, ki skrivnostno izgine in ostaja pogrešana več desetletij, pusti v srcu globoke brazde. Čas ne zaceli vsega; rane se z leti ne zaprejo povsem – hrani jih negotovost, ki ne dobi odgovorov.

Pogrešamo te že 40 let, Maja. Prejšnji mesec bi praznovala petdeset let, a življenje tebi in nam praznovanja ni omogočilo.

16. maja 1986 si šla po poteh, ki si jih poznala, po katerih si hodila vsak dan. V šolo in nazaj, po petletnega bratca v bližnji vrtec, na ploščad ali igrišče, a v petek se nisi vrnila domov. Kaj se je zgodilo?

Zaupala si mi drobne skrivnosti, radosti in strahove, ki si jih nosila v otroškem srcu. Živela si v domu topline in vrednot, v družini, ki je bila tvoj svet, varen in poln ljubezni. Če bi se v tvoj svet prikradla tema, če bi te pred izginotjem prestrašil neznan obraz, ko bi se zgodilo kar koli nenavadnega, vem, da bi mi povedala. Šepnila bi mi med najinimi koraki na poti v šolo, zaupala ob vrnitvi domov ali pa skrbno zapisala v tista pisma, ki so kot pisani metulji vsako popoldne pristajala v mojem poštnem nabiralniku. A tistega dne so se krila metuljev nehala premikati, nabiralnik je ostal prazen.

Maja Vojvoda. FOTO: Osebni Arhiv

Okoli pol devetih zvečer je nad Ljubljano legel mrak. Ko so me v soboto okoli enih zjutraj zbudili bežigrajski policisti, so iskali tebe. Svet, ki se nama je zdel varen in predvidljiv, poln otroške brezskrbnosti in igrivosti, se je v tisti noči spremenil. Po toliko letih ni sledi, ki bi vodila do tebe. Vsi poskusi, da bi te našli, so se izjalovili.

V mojih spominih živiš naprej, Maja. Bila si najmanjša in najbolj drobna v 5. a, vendar si v sebi nosila iskrice, ki so svetile kot zvezde na jasnem nebu, energijo, ki je polnila prostor, smeh in prijaznost, ki sta bila nalezljiva. Izguba je postala del moje zgodbe, je opomin na krhkost življenja in dragocenost bližnjih.

V tišini upam, da bo nekoč vendarle posijala luč na tvojo usodo, in če je tvoja pot že davno ugasnila, da je bilo to brez bolečine, brez trpljenja, kot plamen sveče, ki dogori v miru božične noči.