Komentar Moni Černe: krokodil ga je trgal, ljudje snemali

Osemstokilogramski krokodil je v soboto med predstavo hranjenja svojega skrbnika povlekel v bazen. Medtem ko se je oklepal življenja, je reptil njegovi nogi dolgo čvrsto držal v gobcu. Takšni napadi so izkušnja onkraj besed – neznosen pritisk, nepopisna bolečina, popolna nemoč pred gotovostjo grozljive smrti. Oče osmih otrok zgodbe s srečnim koncem ne bo mogel povedati; bitko za življenje je izgubil nekaj ur pozneje.

Tragedija ni le žalostna vest iz oddaljenega sveta, temveč zgodba o dveh obrazih izkoriščanja trpljenja drugih. O tistih, ki so z varne razdalje s telefoni snemali boj za življenje, ki je trajal dlje kot celo uro. Z mobiteli v rokah – med snemalci so bili tudi delavci pustolovskega parka – so voajerji smrtno agonijo spremljali prek zaslonov. In jo objavili.

Morda moškega pred šestmetrskim krokodilom res ni mogel rešiti nihče. Toda človečnost se ne meri po tem, ali smo zmožni preprečiti najhujše, temveč po tem, kako se odzovemo na tuje trpljenje. Ko živo bitje pred našimi očmi umira, prva misel naj ne bi bila priložnost za viralni posnetek. Vsaj ne, če v drugem še vedno prepoznamo človeka in ne prizora.

Druga plat tragedije je, da človek zdrave divje živali zapira v kletke, ograde, terarije, akvarije. Krokodil ni zlobna žival. Je predator. Sledi svojim nagonom. Ta, ki so ga na koncu usmrtili policijski streli, pa je bil namenjen jahanju, poljubljanju, zabavanju občinstva. Žival, ki v naravi preplava na stotine kilometrov, v ujetništvu ni bila zato, da bi jo občudovali v njenem naravnem vedenju, niti zaradi ohranjanja vrste. Ampak ponudba, za katero se plača vstopnina.

Takšni primeri niso osamljeni. Divje živali, zaprte v premajhnih prostorih in prisiljene v interakcije z ljudmi kot rekviziti, eksponati, igrače in kulise za selfieje. Niso hišni ljubljenčki. Imajo instinkte, potrebe, ki jih ne moremo podrediti našemu razvedrilu, ne da bi za to nekdo nekoč plačal ceno. Cena je trpljenje živali. Včasih človeško življenje.

Takšne menažerije bi zato morali opustiti. Živali so čuteča bitja. In če je zaslon okno v svet, naj bo vsaj gledanje skozenj humano: živalski vrt v digitalnih habitatih, projekcijah in navidezni resničnosti – brez trpljenja, a z močnim izobraževalnim učinkom je taka izbira. Lahko jih spoznamo, ne da bi jih zapirali. Občudujemo njihovo divjo naravo, ne da bi jo morali najprej ukrotiti.