Komentar Moni Černe: Šest otrok in pogreb

Bila je mati šestih mladoletnih otrok, najmlajša je dojenčica. Humanitarka. Sedemintridesetletnica, ki je brez olepševanja govorila o življenju – družini, nasilju, travmah, korupciji. Pomagala je ljudem, organizirala dobrodelne akcije, za svoje delo prejela priznanje. Pred dnevi si je vzela življenje.

Kristina je bila dolga leta tudi tarča neusmiljenega spletnega linča. O tem danes govorijo njeni prijatelji, ki opisujejo sistematično žaljenje in poniževanje, s katerim je morala živeti iz dneva v dan. In jo je bolelo. Zelo.

Njen največji zločin v očeh ljudi je bil, kot je sama povedala, šest otrok, rojenih v treh zakonih. Za spletne krvnike dovolj, da so ji lepili etikete, jo teptali in razlagali, kakšna ženska in mati bi morala biti. Barbarsko je tolči po osebi, ki je ne poznamo in o kateri – z izjemo nekaj fotografij, videov in zapisov – ne vemo ničesar. Kako se v resnici počuti. Koliko noči ni spala. Koliko solz je pretočila. Folklora je, da se na spletu neusmiljeno obsoja. To ni nobena svoboda govora. To je javno kamenjanje. In pri tem nismo nedolžni – kot družba smo padli. Od politike, kjer se poslanci, ministri in klapa včasih obnašajo kot v vaški krčmi opiti, do družbenih omrežij, kjer je linč postal oblika razvedrila. Najbolj všečkano pa tisto, kar sočloveka najgloblje razčloveči.

Vsaka žaljivka, ponižanje pušča sled. Grde besede in zloba ne izpuhtijo v nič – čustva, ki sledijo, še manj. Na drugi strani zaslona je vedno človek. Mati. Oče. Hči. Sin. Ljudje s svojimi strahovi in mejami. Življenje je že samo po sebi radodarno z izzivi, zato ne gre nalagati še dodatnih stisk. Vsak bije svoj boj. In ne nazadnje: na tem svetu ni popolnega junaka.

Če ne moremo povedati ničesar, kar bi prispevalo h konstruktivni razpravi, raje molčimo. Če sočloveku ne zmoremo nameniti prijazne, spodbudne besede, mu ne dodajajmo še svoje teže. Morda se zdi nepomembno. A prav iz tisočih takšnih majhnih odločitev nastaja ozračje, v katerem ljudje živijo. Ali pa ne zmorejo več živeti. Če smo na robu obupa, je vredno poiskati pomoč. In če zaznamo, da nekdo sam ne zmore več – pomagajmo.