Komentar Primoža Kališnika: Idiot: »Lepota bo rešila svet«

Če človek danes želi videti manj krvi, kot je je sicer vsak dan v našem življenju, naj gre v mesarijo. V primerjavi z zunanjim svetom je sveže meso tam tako lepo in »brezkrvno«, da bi ga jedli še vegiji.

To sem napisal zgolj kot krvoločno prispodobo – ne zato, da bi se norčeval iz vegijev. Vegiji niso krvoločni.

Za vegane sicer ne vem natančno. A dvakrat sem imel priložnost videti, kako so se povezali in v časopisu napadli nekoga, ki jim ni bil pogodu. Zdeli so se mi krvoločni – mislim, za svoj prav so zahtevali kri, žrtve. Nisem povsem razumel, kako lahko nekdo, ki popolnoma zavrača živalske izdelke, tako silovito napade človeka, ki misli drugače, da bi ga uničil.

Kar počnejo s priborom vegiji in vegani, mi je načeloma blizu – a svojega krožnika ne dam. Spoštujem jih, naj živijo, kakor želijo. A njihovo besnilo, kadar jih popade, mi preprosto ni všeč.

In vse to samo zaradi hrane.

Hujši od tega so le še ljudje, ki v časopisih rešujejo križanke, ti pa jim kakšno odstraniš – bes takrat nima primerjave z ničimer.

Priznam: teh modelov iz križank ne razumem. Mislim, njihovega vedenja. Če bi lahko, bi te zadavili na daljavo. Zaradi par velikih tiskanih črk, za katere sploh ni nujno, da so prave.

Meni so ljudje ok, v grobem, a ne … Ljudje naj bodo, kar hočejo. Druge pa naj pustijo pri miru.

Imam nekaj prijateljev, obeh spolov, ki so istospolno usmerjeni – in pravim: hvalabogu, da imaš nekoga, ki ga imaš rad.

Da bi z njimi hodil v parado ponosa, me še ni prijelo – saj jih tudi jaz ne silim, naj gredo z menoj v Francijo navijat za kolesarje na Tour de France.

Planet je velik – dokler si ga ljudje ne začnejo deliti izključno po svojih merilih in prepričanjih, ne da bi pogledali kogar koli drugega.

Takrat postane majhen. Ali pa se samo zdi majhen, ko se na enem delu zbere precej velika množica idiotov.

In smo spet pri romanu Idiot Fjodorja Mihajloviča Dostojevskega.

Ta pripoveduje o knezu Miškinu, ki se po zdravljenju epilepsije v Švici vrne v Rusijo. Je pošten, dobrosrčen in naiven človek, ki zaradi svoje iskrenosti pogosto deluje »idiotsko« v očeh drugih. Njegova prisotnost razgali moralno in duhovno praznino družbe, polne pohlepa, hinavščine in duševnih stisk. Roman se konča tragično – z mislijo, da v pokvarjenem svetu zares dober človek ne more preživeti brez posledic.

Knez Miškin v svet, poln izkoriščanja, sebičnosti in senc, prinaša nekaj, česar nihče več ne razume: preprostost srca. A za to je cena visoka – in knez, ki bi lahko bil svetloba, konča kot prazen pogled v temo človeške nerazumljenosti.

Kaj naj rečem? Človek ima rad vse ljudi in jih skuša razumeti – ampak če jih nima tako rad, kot oni mislijo, da bi bilo prav, nastane cela štala.

Pa bi si lahko samo rekli: daj, pusti nekatere stvari pri miru – ni treba, da se o vsem strinjamo in si bitko bijemo ob vsakem vprašanju.

Za našo civilizacijo je to težko. Gledamo se, kot da smo vesoljci – kar je morda dobro. Ko bodo enkrat res prišli vesoljci na Zemljo, bomo vsaj pripravljeni.

Do takrat bo še minilo nekaj časa – ampak vseeno je dobro biti pripravljen, kajne?

Zato grem raje v mesarijo kot pa gledat Dnevnik – tisti del, ki se tiče naše oblasti.

Naši politiki me precej spominjajo na preprodajalce avtomobilov. Pred nakupom, po telefonu, so noro prijazni – samo da izsilijo srečanje in da jih kdo ne prehiti. Na srečanju so še vedno prijazni, sploh ne govorijo o denarju. Ko pa pride čas za denar, najprej rečejo, da nočejo užaliti – ampak da morajo povedati po resnici, koliko bi dali. Ko dosežejo svoje, na poti do podpisa še toliko časa vrtijo gumbe v avtu, da kakšnega namerno nastavijo narobe – in potem še zbijejo ceno.

Na koncu so zadovoljni. Dobili so svoj mandat.

Ti pa ostaneš – kot se reče – idiot.

In se spomniš enega najbolj znanih stavkov iz Idiota: »Lepota bo rešila svet.«

To velja za osrednjo misel romana.

A ali res lahko nekaj tako krhkega, kot je lepota – posebej notranja, moralna lepota – preživi v surovem svetu?

»Lepota bo rešila svet.« Bo lulček.

Svet ni pripravljen na nežne stvari, to je jasno.

Tudi naši na oblasti si ne bi znali pomagati z duhovno lepoto, čistostjo srca, ljubeznijo in resnico.

O tem se najbrž vsi strinjamo.

V bistvu jih, oblastnike, razumem, da je tako. Ampak – smo se kdaj vprašali, kaj pa oni sploh prinašajo ljudem?

Lahko bi zapisal, da se mi zdijo nepotešeni. A to bi bilo svinjsko – ker bi tako zarinil v njihovo zasebnost.

Imajo vso pravico biti nepotešeni. Nepotešenost je njihov način potešenosti. Meni je to v redu.

Ni pa mi v redu, da se skušajo nepotešenosti rešiti na meni – če me razumete. Ne morem tega zapisati neposredno, ker ne bi šlo skozi.

Ampak – a ne – v bistvu gre za: Ne me basat'.

Če me razumete.

Oni bi radi rešili njihov svet za nas, nihče od njih pa ne zna dati miru tistemu, ki samo hoče v miru pojesti večerjo, kot mu paše.

Če lepota res rešuje svet, bi jo moral nekdo prijaviti na razpis na ministrstvo. Za sofinanciranje.

Ker tako bi jo zagotovo utopili in bi bilo vse – kot je.