Komentar Primoža Kališnika: Kilo salame za Mont Ventoux

Jasno, da so v življenju veliko večje, pomembnejše in pametnejše stvari kot goniti kolo, se ob tem kregati z avtomobilisti ali pa se odpraviti na dolgo pot in za najboljše na svetu navijati na Dirki po Franciji.

Ampak dirka, kot je tista po Franciji – no, prav ta –, je rumena viagra. Z neko umetno energijo ure in ure stojiš na nekem žabarskem klancu in čakaš, da ti pride nasproti tisti, ki ga čakaš.

Užitek je – v nasprotju s katerim drugim telesnim početjem – zgolj sekunden, ampak vrhunec je podoben.

Tam v Franciji sem bil zaradi te dirke tretjič – in vedno rečem, da ne bom šel nikoli več. Daleč je, poletje je in v avtu in zunaj je vroče, če spiš ob cesti, si moraš prostor priboriti tri dni prej, nimaš prav veliko svobode pri uživanju toaletnega porcelana, osebna higiena je tako blizu kot črka H začetku abecede, in povrhu si odvisen od zalog, ki jih imaš s seboj.

Mount Ventoux je ogromen hrib v Provansi. Mislim, videti je kot hrib, ker stoji nekako zase, ampak v resnici je to prav zaresna gora. Ne vem še, kako naj mu rečem – ali je zajeban ali strašljiv ali oboje –, vsekakor pa je čaroben. In nevaren. Jemlje tudi življenja.

To je – ne samo po prevodu imena – Gora vetrov. Piha, kot se reče po kranjsko, kot svinja. Vidiš – kot v kakšnem zajebanem viharju na jadrnici –, da si proti naravi povsem brez moči in da je tvoje bivanje povezano zgolj s tem, kakšne načrte imajo s teboj bogovi.

Simone de Beauvoir in Jean-Paul Sartre, ki sta preoblikovala misel 20. stoletja na področju filozofije, etike, feminizma in literature, sta med potovanji po Provansi večkrat omenjala občutek eksistencialne osamljenosti, ki ga takšna pokrajina vzbuja.

Gora je bila v tem smislu priložnost, da se človek sam pred sabo in naravo vpraša o smislu. Smislu več stvari.

Jean Giono, francoski pisatelj, je zapisal: »Mont Ventoux ni gora, je stena vetra. Nad njo ni ničesar, le nebo. Tukaj človek začuti, kako malo pomeni pred vso to tišino in neskončnostjo.«

No, ravno med prvopristopniki na goro nisem bil. 26. aprila 1336, kar velja za prvi dokumentirani vzpon na goro iz ljubezni do razgleda in narave, je šel na goro pesnik Francesco Petrarca, pesnik in oče humanizma.

»Danes sem se povzpel na Mont Ventoux, ki je z višino 1910 metrov najvišji vrh v tej regiji. Sprva sem občudoval naravne lepote, a kmalu me je pogled z vrha obrnil navznoter, v mojo dušo. Iz torbe sem vzel Sveto pismo in po naključju odprl na odlomku sv. Avguština: 'Ljudje hodijo občudovat vrhove gora, silne valove morja, širne tokove rek, širjave oceanov, kroženje zvezd – in sebe puščajo ob strani.'«

Goli velikan Provanse, ki se oblači v silovite vetrove – in še kar idiot moraš biti, da se nanj povzpneš s kolesom ali peš. Na Mont Ventoux sem se povzpel dvakrat – ne, trikrat – v življenju. Idiot na kubik.

In ne, nisem se pustil ob strani. Še kar nekaj misli mi je šlo skozi telo. Vedno.

Prvič sem šel gor pred desetimi leti. V hrib me je gnala želja po miru, saj je bila baba v dolini tiste dni reklama za nerganje – kar je normalno, če misliš, da bi moral živeti v Monte Carlu, pa se rodiš na Balkanu. Dobra ženska sicer, za pod Mont Ventoux v avgustovski vročini pač ne. Ni ji delala fotosinteza, po moje. In verjamem, da je vse dobro z njo. Klorofil, pa to.

Tisti vzpon so mi skušale povsem uničiti muhe. Bilo jih je ogromno, in če te spremljajo večji del 20-kilometrskega strmega vzpona, se morda počutiš kot gospodar muh, a za to ne boš dobil Nobelove nagrade.

Ampak, glej ga, zlomka, knjiga Gospodar muh, roman Williama Goldinga, je zgodba, ki raziskuje temo človeške narave, družbe, morale in zla. Gre še kar poleg vzpona na to goro in vsega, kar ti gre – ali mi je šlo onega dne – skozi glavo. Jap, iz lastnih sranj ugotoviš, da je civilizacija krhka, da zlo ni zunaj, temveč v ljudeh samih, in da družbena pravila niso samoumevna.

Drugič sem šel gor pred dnevi, z iskrenima prijateljema, dan pred vzponom dirkačev na goro. Saj bi šlo, če mi prijatelj doli ob vznožju ne bi v nahrbtnik stisnil čudovite salame, ki jo je zagledal na sejmu.

Dobra, a s skoraj kilo je z ostalo kramo pomenila križev pot – vsaj zame. Ampak, smo zlezli. Trije prašički, v dobrem in slabem, ki si v življenju trudijo postoriti kaj dobrega.

Kot pri Treh prašičkih – le trdo delo in vztrajnost prinašata uspeh.

Vzpon na Mont Ventoux in trud za boljši svet sta preprosto simbolični poti človeka: od nevednosti k razsvetljenju, od zunanje narave k notranji resnici, od kaosa k notranjemu redu.

»Nikoli si nisem mislil, da bom prilezel gor,« je dejal eden od treh. Ampak usoda je hotela prav tako, kot je bilo – in prav v posadki, kot je bila.

Naslednji dan, kot gledalci dirke, smo se na goro povzpeli peš. Nekaj ur nam je vzelo – veliko življenja nam je dalo. In dragocene trenutke s še dvema prijateljema, stoječ ob cesti.

Bili smo del sveta v rumenem. Števila gledalcev ni bilo objavljenega nikjer, kaj pa vem – med 50 in 100 tisoč nekje.

V nasprotju z nogometno tekmo moraš na hrib priti peš, s kolesom, z avtom nekaj dni prej.

Povsem jasno je, da Tour de France organizatorjem počasi uhaja izpod nadzora, kar mi je potrdil tudi nekdo, ki je na dirki vsako leto.

Stvar postaja prevelika celo za najboljše organizatorje na svetu z ogromnim proračunom, tisoči sodelavcev in izjemno logistično floto.

Dirka znese, ker jo delajo z veliko ljubezni – že od leta 1903. Zgodba Toura je izjemna, večna, v osnovi čista. Predvsem pa športna, biznisu navkljub.

Pri nas pa bi se organizacije lotilo krdelce obrtnikov, ki se jim za Tour gladko onegavi. Slovenci smo prepošten narod za to – a ravno prav naiven.

Kot sporoča Gospodar muh: družbena pravila niso samoumevna. Brez skupnih vrednot se skupnost razkroji.

Tour de France v Sloveniji bi moral biti vrednota, ne pa denarnica. Kapiš?