Komentar Primoža Kališnika: Marčne ide Lepe Vide

Časi pred desetletji niso bili boljši od današnjih. Če človek malo pomisli – kot bi razprl denarnico in skozi drobno lupo pogledal v preteklost –, hitro ugotovi, da so bili ljudje podobni, kot smo danes. S svojimi močmi in svojimi omejitvami.

Morda se ni veliko spremenilo. Spremenila so se pričakovanja. Materialna. Danes jih je več. Več želja, več primerjav, več podob sveta, ki ga lahko gledamo vsak dan. In ko se take želje ne izpolnijo, se razočaranje pogosto preseli tudi tja, kjer nima neposredne zveze z materialnim – v odnose, v način pogovora, v tisto vsakdanje življenje.

Včasih so bile meje bolj jasne. Ne nujno boljše, a jasnejše. Danes je več prostora za izražanje in manj skupnih pravil, ki bi tiho urejala sobivanje. To prinese svobodo, hkrati pa tudi več trenja.

To se lepo vidi v prometu. Parkirišča, križišča, avtoceste – tam se srečamo brez filtrov. Vsak v svojem vozilu, vsak s svojo naglico, s svojim razpoloženjem. Včasih z malo potrpežljivosti, včasih z manj. Trobljenje, blendanje, nestrpnost pred semaforji.

Promet je postal prostor, kjer se pokaže, kako se odzivamo na pritisk. Ni nujno, da smo drugačni kot nekoč: morda smo le bolj neposredni? Manj zadržani?

Postali smo brezobzirni.

Ob tem pa je nekaj, kar ostaja stalno: otroci vedno opazujejo. Ne poslušajo le besed, temveč predvsem ravnanje. Učijo se iz vzorcev, ki jih vidijo doma, v javnosti, v vsakdanjih situacijah. Iz tega gradijo svoje razumevanje sveta.

Zato je vprašanje prihodnosti povezano z vzgojo. Ne kot moralni projekt, temveč kot dolgoročna skrb za odnose. Za način, kako se pogovarjamo. Kako rešujemo nesoglasja. Kako prenašamo odgovornost.

Kaj je že to? Pravica, za katero nisem prosil.

O prihodnosti veliko govorimo. O napredku, razvoju, uspehu. Manj pogosto pa o tem, kako vzgajamo naslednjo generacijo. Ne kot politično temo, ampak kot temeljno človeško vprašanje.

Otroci niso problem prihodnosti. So njen začetek.

Že davno so misleci opozarjali na isto stvar.

Zgodnja vzgoja oblikuje značaj, značaj pa določa kakovost države (Platon).

Vrline nastanejo z navado, zato družba postane pravična le, če otroke od malega učimo pravičnega ravnanja (Aristotel).

Otrok je po naravi dober, družba pa ostane zdrava le, če njegove pristnosti ne pokvari z neustrezno vzgojo (Jean-Jacques Rousseau).

Otrok je graditelj samega sebe, naloga odraslih pa je ustvariti okolje, ki spodbuja samostojnost in notranjo disciplino (Maria Montessori).

Demokratična družba je mogoča le, če vzgoja otroke uči kritičnega mišljenja in sodelovanja (John Dewey).

Vsaka generacija mora z vzgojo otrokom predstaviti svet in jih pripraviti, da ga odgovorno nadaljujejo (Hannah Arendt).

To niso prepovedane misli. So stare in preproste. In morda še vedno aktualne.

Če starševska prisotnost ni resnična, ampak samo organizacijska – če je otrok nahranjen, oblečen in logistično oskrbljen, ne pa tudi slišan –, potem se čustva nauči nositi sam, brez orodja, in to se pozneje pokaže kot hitrejša iskra, kot krajša potrpežljivost.

Če meja ni ali pa so mehke, otrok težje razvije notranjo disciplino in občutek za posledice. Če doma ni prostora za negotovost, napako ali pogovor, si referenčni okvir poišče drugje. Če potrditve ni ali je pogojena, se lahko razvije tiha negotovost, ki se kasneje kaže kot pretirano dokazovanje ali umik.

In če otrok ne vidi, kako odrasli rešujejo spor brez ponižanja in kako nosijo odgovornost brez izgovorov, bo tudi sam težje razvil sposobnost sodelovanja – ne zato, ker bi bil slab, temveč zato, ker tega ni imel priložnosti vaditi.

Zato vprašanje ni: »Kaj bodo postali?«

Pravo vprašanje je: »Kakšen prostor jim ustvarjamo?«

Prihodnost ne nastane sama od sebe. Počasi raste. V vsakdanjih dejanjih, v majhnih odzivih, v načinu, kako govorimo drug z drugim.

In v tem smislu se pravzaprav ni veliko spremenilo.

Otroci niso dokaz proti staršem. So njihovo nadaljevanje.

In v tem smislu vsak naš današnji odziv že pripada jutrišnjemu svetu.

Lahko vplivamo na prihodnost. In to lahko počnemo vsak dan, hote ali nehote.

To je dobro. Manj pa, da se nam s tem sploh ne da ukvarjati.

To je dobro. Seveda, če si tak tip.

Zdaj, ko se bližajo marčne ide, ko bomo mahali z glasovnicami, morda velja pogledati, kdo ni.

Marčne ide niso le zgodovinski datum. So opomnik, da so preobrati vedno posledica dolgega tihega procesa.

In proces se začne doma.