Komentar Primoža Kališnika: neskončna privlačnost mojih prednjih zob

Zjutraj, po kavi, v kampu na hrvaški obali, ob pomivanju posode, prav počasi, da ne bo treba prehitro na bicikel in v matranje po istrskem zelenju, ki te sicer nepopisno osvobaja v duši, pa hkrati vedno fino popiše v telesu.

Pač, moja Route 66.

Route 66 je sicer legendarna ameriška cesta, ki povezuje Chicago in Los Angeles, znana kot simbol svobode, potovanj in ameriške kulture.

Vse drsi mimo – brez naglice, brez besed, samo narava, ki govori v barvah, svetlobi in prostoru.

Amerike na počez sem se prenajedel nekoč davno, ko smo spremljali pokojnega prijatelja Jureta na njegovi prvi poti na kolesarski dirki čez Ameriko. Noč in dan.

Čisto sranje – zanj in za ekipo –, a še kar dobra priložnost, da spoznaš, kako se odzoveš, ko se stvari neskončno zapletejo – tako v tvoji glavi kot v telesu.

Nikoli o sebi ne spoznaš toliko slabega, kot se ti pokaže, ko se pot, ki si jo začel z največjim veseljem, konča na povsem nov in predvsem neznan način.

Vrhunski napori so za vrhunske ljudi, kot je bil Jure, in njegovo pot čez Ameriko meriti zgolj v kilometrih in dnevih je seveda kot gledati Tadeja Pogačarja na Dirki po Franciji in si ob tem misliti, da si del ekipe.

Ker se ti pač v glavi zdi, da ti to pripada.

Ljudje se res radi kitimo z dosežki drugih, dokler se ti obnašajo tako, kot se nam zdi, da bi se morali.

No, da ne bluzim. V kampu se mi je ob koritu pridružila gospa iz Bosne, ki tam čisti, in sva se zapletla v pogovor.

Zelo me je pohvalila, da smo Slovenci dobri ljudje, kar je sicer res, a to dobro skrivamo, in da sem dober tudi jaz, ker pomivam posodo namesto žene.

Gospe sem pojasnil, da posodo pomivam zase, ker se zgodbe, da kdo pomiva posodo zate, nekako ne rimajo z mojim življenjem, in da, če že ne morem nič prispevati k svetovnemu miru, lahko vsaj k svojemu.

»Aha,« je rekla gospa, »to ste lepo povedali, veliko vam je jasno.«

»Niti ne,« sem dejal, »le delčki, pa je kar v redu.«

»To ste lepo povedali. Koliko ste stari?«

»66.«

»O, in še vedno imate vse sprednje zobe.«

»Ja, imam, ampak za njimi je kar dovolj praznega skladiščnega prostora,« sem se nasmejal na sprednjo stran zob.

»Bosanci so dobri ljudje,« sem odgovoril in pristavil, da upam, da se imajo pri nas res tako dobro, kot pravijo.

In sem pomil posodo do konca, potem pa še skrtačil sprednji del svoje ustne votline – naj se sveti, če je že tam.

Poslovil sem se od prijazne gospe in ob tem opazil, da ima veliko večjo pljučno kapaciteto kot jaz in da bi šla na kolesu veliko bolje od mene, a ji je usoda pač smerokaze življenja obrnila v neke drugačne smeri kot v izbijanje ega iz luknje, v kateri ga je bolj malo.

Ampak, a ne – vse to je del naše Route 66.

Vsak ima svojo, le številke ob njej se menjajo.

Potem sem zajahal Istro in med predolgimi kilometri sešteval spomine, ki so se mi v tem čarobnem delu sveta nabrali po poti.

Mater, je bilo dobro – tudi ko ni bilo povsem.

Saj ne rečem, da je vsaka rekreacija res zdrava in da so vsi migajoči pri sebi, ampak če se ne kregaš sam s seboj in znaš biti preprosto le prebivalec tega planeta, lahko kresneš tudi kakšno misel, ki ti da nekaj manj robatosti in več razumevanja za druge.

Istra je res drug svet, magična dežela.

Ko sem se vrnil domov, sem seveda videl, da ima norišnica sindikalni izlet in je ves zaprti oddelek na prostosti ter da se kratkočasijo s tem, kako sestaviti parlament.

No, upam, da zdravila primejo in da bodo kmalu spet po svojih oddelkih.

Ne da bi koga ne maral, ampak že zdavnaj vem, da gre le za interno dirko, kako nategniti druge, da bi bilo tebi dobro. Mislim – njim.

In potem slišim, da se je na kolesu razbil nekdanji smučarski skakalec, letalec.

In o morebitnih okoliščinah te nesreče. Nič o tem, da je v resnici za las ušel invalidskemu vozičku za vedno, le o tem, da si je sam kriv in da je dobil, kar je iskal.

In sem se spomnil gospe iz kampa in tega, da smo Slovenci dobri ljudje. Saj smo – a ne po potrebi, pač pa, ko nam to ustreza. Vsaj v primerih, kot je bil ta.

Nekje se je nekaj zalomilo. Da človeku ne želiš, da bi čim prej ozdravel, in si vesel, da se ni končalo še veliko huje, kot se je.

Ne zato, ker je bil nekoč ponos domovine. Zato, ker je rojak.

Mi pa po njem – z vsem temnim. Ko je človek na tleh, ga je treba še malo razmazati po asfaltu.

Lahko razumem, da so ljudje na pogrebih veseli, ker je nekdo umrl pred njimi. No, tega s slabimi mislimi okoli skakalca Robija in njegove nesreče pa ne.

Po svoje smo vsi na isti Route 66 in kot je pač številka poleg, delimo preveč skupnih poti, ovinkov in trenutkov, da bi bili taki. Da Slovenci ne bi bili dobri ljudje.

Vsaj na obroke, če že ne gre dlje časa, a ne ...